[rename]
Pony je bila nekoc blagovna znamka; oz. prepoznavno ime v Yugi. In kot se spomnim, sploh ni bil drag.
Ce je 700€,to danes pomeni minimalno placo, v 70-ih je bil morda 1/10. Spomnim se, da sem si Rogovo kolo na prestave kupil po 2 tednih pocitniskega dela (zlagal robo na palete), pa se nekaj mi je ostalo za na morje.

Če nisi bil zelo dobro plačal študentski težak, je ta tvoja izkušnja v nasprotju z mojo. Ko sem si cca 1979 kupil Rogovo najbolj navadno moško kolo s kontro in brez prestav (turist ali touring, kaj vem), je stalo čez palec 1/7-1/5 povprečne plače, Pony pa je bil malo dražji. Kdor je takrat kupoval športno kolo s prestavami, pa je največkrat izbral češki Favorit. Ampak to je bilo davno in se lahko tudi motim.

Sicer je pa glavna zabloda tukaj, da je bil Pony nekakšna univerzalna pangeneracijska legenda. Ni bil. Pony je bil predvsem bicikel za otroke/najstnike, ker je rasel z nami. Odrasli si jih praviloma niso kupovali. Tudi zložljivost je bila bolj poza kot resna potreba. Prav je prišla bolj za spravljanje v klet kot pa v avto. Bejbibumerji, ki smo zrasli na Ponyjih, smo jih seveda gonili še v odraslih letih, ali pa so ostali v krogu familije ali prijateljev. Ker so enostavni in trpežni in jih je bilo veliko, se jih vidi še zdaj.

Namišljena legendarnost Ponyja (ali Grazielle ali Puchovega Picnica ipd.) je predvsem v tem, da se mi starci spominjamo svojega otroštva in mladosti, kot se marsikdo spominja svojega prvega avta kot "legendarnega" fička, spačka ali katrce. Le zakaj ni Gorenje naredilo "legendarnega" štedilnika in pralnega stroja?! Zato, ker nihče od nas ne bo točil solz ob pranju perila in prestavljanju piskrov "kot v mladih letih". In zato, ker so stroji takrat morali zdržati čim dlje, zdaj pa morajo programirano razpasti.

Največja legenda je itak belosvetski pozer Bobinac s svojo domačijsko rokovnjaško ekipo.