Odgovor je zelo enostaven. Zato, ker smo ujeti v socialisticni Groundhog Day.

Nasi dosezki so preprosto osupljivi. Vsakemu tovarisu. Imamo najnizji gini koeficient. Popolnoma drzavne najvecje podsisteme -- zdravstva, solstva, pokojnin. Vsi (85% gospodinjstev) neobdavcene hise in stanovanja. Najvisjo raven "drzavnega" podjetnistva v razvitem svetu, vse je stratesko od mesarije do tesarije, bancnistva do zavarovalnistva. Najbolj druzboslovno izobrazeno mladino. Akademsko in prakticno sicer nicvredno, ampak revolucionarno in polno sanj o Neretvi in Sutjeski. Imamo bizarne davke (in pavsaliste, da lahko ljudje na robu tega norega sistem prezivijo). In obilen javni sektor. Res smo Sovjetska zveza razvitega sveta, brez ene same kapitalisticne politike, z izjemo pavsalistov, ki so danes taksen korektiv, kot so bile v socializmu crne gradnje.

In vse to bi moralo ze zdavnaj prinesti Eldorado socialne pravicnosti. In mir. Pa ga ni. Ker (well, well, well) socializem ne deluje. V praksi nas prehitevajo Cehi, pred katerimi smo imeli pol stoletja prednosti. Pri nas pa namesto miru kraljuje vse glasnejsa in ekstremnejsa Levico. Povprecnez, povsem izgubljen v mnozici popolnoma norih informacij, si vsakic, ko ga socializem udari po glavi, zazeli se vec socializma.

In mu ni jasno, zakaj se mu vse te slabe stvari dogajajo, ce -tako so ga prepricali- vse voli in pocne najpametneje. Gleda Neretve in Sutjeske; druzi se z geji in lezbijkami; doma ima palestinsko zastavo; preprican je, da ga ogroza edina politicna opcija, ki bi zanj kaj spremenila; voli za drzavno lastnino in krozno, socialno in digitalno referencno zeleno blockchain gospodarstvo, da bo kaj bolje; in ze trikrat je izvolil novi obraz, zgrupiran tri tedne pred volitvami.

Pa nic. Ne samo nic. Otrok mu pobegne v tujino, tocno na oni osovrazeni zahod, proti kateremu se je vse zivljenje boril. Ostane sam, brez stikov z vnucki. Zagrenjen in se bolj jezen na zapad, se bolj progresen. Le vcasih dvomi in se sprasuje kdaj bo ta zmaga proti kapitalizmu, kdaj bo pravi socializem, kdaj se bodo otroci vrnili, kdaj bodo stanovanja dostopna, kdaj bodo cakalne vrse odpravljene -- ce vendar ves cas vse pocne prav in je vse drzavno in se vse prerazdeljuje in je bogatih ostalo le se za okus.

Nekoc je bil tule nek clanek Grdobe iz sanj. Takrat je avtor, C.Jakhel napisal, da se mu zdi, da smo v fazi med zanikanjem in jezo. No, izkaze se, da je druzba tam komot lahko 20-30 let. In ce ljudje bezijo ven, ker imajo le eno zivljenje (in je 20-30 let veliko) se to se podaljsuje, ker v kotlu ostaja vse manj normalnih.

V taksnem okolju je tezko biti srecen. Ce je clovek ohranil zrno normalnosti je nesrecen. Ce ga ni in je verjel v socialisticni bullshit pa je tudi nesrecen, ker ga realnost ne uboga, pa tako lepo si je vse zamislil.