Najbolj pomembno je na koncu, ki podre vse prej napisano. Torej, če bo nova vlada popustila terorju sindikatov javnega sektorja in zvišala že zdaj spodobne plače zaposlenih, ki za 30% presegajo plače v gospodarstvu, se bo podrlo vse. Vedeti moramo, da v Avstriji in Nemčiji za plače zaposlenih v javnem sektorju porabijo 9% BDP, v Sloveniji porabimo 11% BDP, če pa bi v maso za plače dodali še milijardo bi javni sektor prilastil še 2% BDP.

Drugi razmišljajo in se pripravljajo na krizo. Zakaj? Veliki jez je med svetom financ in realnim gospodarstvom. Svetovni proizvod je danes za 25% večji kot leta 2007 (v Sloveniji smo nekako na istem), globalni dolg pa je v istem času zrasel za 42%, kar je zgodovinsko nepredstavljiva rast dolga. Torej, veliko bogastva je zraslo na papirju, saj je vse raslo v režiji bank – obresti so bile nične, tiskal se je denar, kar se je reklo kvantitativno popuščanje...kakorkoli, dolg je rasel hitreje od BDP.

Kdaj bo ta balon počil? V Sloveniji se obnašamo kot da nikoli in ne opažamo ali ne želimo opaziti nevarnost, ki je na poti in govoriti o fiskalnem varčevanju je v Sloveniji bogokletna misel...“Give me a one-handed economist!” Harry Truman famously groaned...Kajti v eni roki imamo dolgo obdobje ekonomske rasti, v drugi roki pa se ekonomske in finančne zahodne igre (špekulacije) počasi zaključujejo. Obrestne mere bodo rasle in »monetary morphine« bo manj, Slovenija pa je še vedno strukturni bolnik.