V zadnjih 25 let me mladi pravniki nikoli niso "razočarali", tudi v času študija ne in dela preko študentskega servisa, saj razen obvezne študijske literature berejo malo, pravzaprav nič ali malo več kot nič. Zanimivo je, da niti na gimnaziji niso bogvekaj brali. »Kurčevo« Gabrovo šolo bi morali spremeniti, mladi bi se npr. na gimnazijah morali naučiti brati, brati velike romane evropskih, ruskih, ameriških...pisateljev. Koliko današnjih gimnazijcev (in sodnikov) je prebralo Salingerja, Dostojevskega, Tolstoja, Fitzgeralda, Pasternaka, Leeja, Belowa, Faulknerja, Grassa, Manna, Goetheja, Balzaca, Stendhala, Galsworthyja, Prousta...

Pred imenovanjem v sodniški stan bi bodoči sodniki morali opraviti izpit iz poznavanja svetovnega leposlovja, posebej Proustovega iskanja izgubljenega časa, ki ga bodo pri svojem delu velikokrat iskali, da se ugotovi njihova sposobnost kako se iz introvertiranega gabrovskega maturanta spremeniti v sodnika s širokimi pogledi. Vsak bodoči sodnik bi med drugim moral našteti vsaj pol od skoraj 600 oseb, ki se omenjajo v Proustovih šestih knjigah...Zakaj imamo pravne nenavadne nenavadnosti? Tudi zaradi nerazgledanih pravnikov...in posledično sodnikov.