Osnovna dilemo, ki jo poskuša g. Bunta razrešiti, je naslednja: je treba za prehod na velik delež OVE in e-mobilnosti 1) zelo veliko vlagati v krepitev omrežja ali pa 2) bodo potrebna vlaganja v omrežja veliko manjša, če bodo reforme šle v smeri upravljanja s porabo (DSM). Bunta pravi, da je 2) pot boljša, cenejša in prinaša manjši pretres za sistem, kot scenarij 1). Njegova poanta je pomembna predvsem zato, ker klasični energetiki (npr. teševci/ljudje iz Vidmarja) nasprotujejo celotnemu projektu energetske tranzicije s sklicevanjem na previsoko ceno reform. Če je cena tranzicije obvladljiva, kot dokazuje avtor, se bo treba začeti pogovarjati o dveh energetskih tabujih: zapiranju TEŠ-a pred letom 2054 in ne izgradnji gigantskega NEK II.