Precej tezko ctivo. Ze dolgo je, odkar sem zadnjic kaj pokomentiral. Na splosno je kvaliteta kolumen na Financah padla. Morda bi moral spet jaz kaj napisati, ker tole ni nic. Pojdimo po vrsti.

1. Med objektivne omejitve se podtakne propagandni konstrukt zaostrene tekme (»proti dnu«).

Kaj hudica pa je to "tekma proti dnu". Kdo je to dokazal, kdo kvantitiziral? Ko rast standarda uziva prakticno cel planet, kdo tece proti dnu in v kaksnem smislu?

2. Avtor pise, da "brez izkrivljanja realnosti namreč skoraj ni mogoče predstaviti partikularnih interesov/apetitov kot nečesa, kar prispeva k občemu dobremu"

Pa je avtor definiral obce dobro? Kako se po njegovi definiciji partikularni interes razlikuje od obcega dobrega? Je nekaj, kar je dobro za 51% ljudi in
slabo za 49% ljudi, obce dobro ali je to partikularni interes? To je treba malo podkrepiti, sicer je obce dobro zgolj drugo ime za prevlado.

3. Avtor pise "Slovenija beleži robustno, nadpovprečno gospodarsko rast, v okviru katere so od leta 2013 do leta 2016 dobički podjetij poskočili za 19-krat, s 169 milijonov evrov na 3,2 milijarde"

To nic ne pove, dragi sociolog. Vlagateljem je pomembno koliksni so donosi na kapital, v primerjavi z drugimi (moznimi) nalozbami? Slabi, zmerni ali izjemni? Ne za koliko se dobicek eno leto razlikuje dobicka od drugo leto, brez referencne tocke.

4. Avtor pravi, da poraba javnega sektorja v velikem delu poteka v zasebnem sektorju, potrošnja države je poleg potrošnje vseh gospodinjstev integralni del agregatne potrošnje in s tem BDP.

Kar je lepo. Toda v teoreticnem svetu, kjer javni sektor sploh ne bi obstajal, bi bilo se vedno isto. Zato sam ucinek potrosnje ne pomeni veliko (je broken window falacy, sploh pri potrosnji nad 20% BDP). Bolj pomembno, kaj za ta denar dobimo.

5. Trditev "Sicer je analiza Evropske centralne banke (ECB: Comparing fiscal multipliers across models and countries in Europe, 2015) pokazala, da je za zmanjšanje javnega dolga, za kar se zavzema tudi GZS, v povprečju bolj učinkovito dvigovanje davkov kot pa krčenje javnih izdatkov. Zadnje ima namreč večji negativni multiplikacijski učinek na BDP."

je izmisljena. Omenjena studija je ugotovila, da ZACASNI dvigi davkov delujejo bolje od ZACASNEGA znizanja javne porabe, da pa je srednjerocno in dolgorocno davcno razbremenjevanje (dohodkov) pozitivno.

Ce uporabim, kar originalni citat:"Temporary reductions in government consumption are typically associated with larger short-run GDP effects than temporary increases in tax rates."

To je branje ala Luka Mesec.

6. Avtor omeni, da "Slovenija pri javnem sektorju nekoliko izstopa "le po deležu zaposlenih v javnem sektorju med vsemi zaposlenimi".

Javni sektor JE mnozica vseh mnozic drzavnih zaposlenih. Govoriti, da je javna uprava zmerna, javni sektor pa velik je tako, kot ce bi rekel, da je drzavni proracun stabilen, proracuni drzave pa ne ravno.

To, da "nekoliko izstopamo po delezu zaposlenih," (ki jih, ce se prav spomnim, merimo preko plac) pomeni, da je pac toliko manj investicij, ki jih avtor prodaja pred to njegovo mislijo.

7. Omeni "Dejstvo, da se Slovenija visoko uvršča na lestvicah, ki ne merijo le ekonomskih kategorij – indeks človekovega razvoja, indeks družbenega razvoja, Bertelsmannov indeks socialne pravičnosti."

...in po vseh drugih sortah 'indeksov za zamagljivanje' in luzerje. Npr. zaradi izjemno redke poseljenosti smo najbolj zeleni, skroz. Pejmo naokoli razlagat, da je to zaradi 'aktivne zelene politike'.

8. ...kjer se nato vsiljuje lažna dilema »ali socialna pravičnost ali konkurenčnost«. Dejstvo namreč je, da imajo mnoga najbolj konkurenčna gospodarstva – Nemčija, Nizozemska, skandinavske države – visok indeks socialne pravičnosti.

Ravno obratno je.

Vsak normalen clovek ve, da svoboda ni nujno obratno sorazmerna varnosti. Npr. s tem, ko vstopite skozi vrata Auschwitza in izgubite vso svobodo ne postanete nic bolj varni.

Le sindikatom je v interesu da sirijo lazno dilemo, da vec ekonomske svobode pomeni manj varnosti.

Npr. vse te drzave zgoraj (z izjemo Nemcije od sedanje koalicija dalje) npr. nimajo niti uzakonjene minimalne place. Nizozemci imajo vec kot pol otrok v zasebnih solah, Svedje so prvi na kontinentu uvedli solske voucherje. Clovek bi pomislil da so zato strahovito socialno nepravicne. Ampak niso.

9. Kot v svojem zapisu pokaže filozof Boris Vezjak, je šlo za tipičen primer argumentacijske popačitve

Tako se mu zdi?

Vecina je le ponovno opazila, da tudi Boris Vezjak nima pojma o cem govori. Saj enako kot njegov mlajsi kolega Luka Mesec tudi on se nikoli od znotraj ni videl stavbe zasebnega sektorja (v njihovem besednjaku t.i. "narodnega gospodarstva"), ali npr. vsaj pogledal v statistiko kdo bolje placuje delavce - izvozniki ali lokalpatrioti.

10. Kar sicer močno spominja na tisto, kar v preizpraševanju banalnosti zla zapiše filozofinja in politična teoretičarka Hannah Arendt. Odsotnost kritičnega mišljenja v kontekstu zaslepljene vere v »prave« in »dokončne« rešitve (ki to nikoli niso) namreč vodi do normalizacije nedopustnega in nepredstavljivega, do fašizma.

Ja, saj se kar strinjam z vami, da je tisti, ki je proti subvencijam za dojenje kokerspanjelov, zbanalizirano zlo. Ampak, najbrz nekoliko
drugace dojemam "zbanalizirano zlo". Kot nekaj, kar ne izhaja iz kritiziranega, ampak iz vas; vi ste en banalizator zla.

11. Kultura zmerjanja je torej simptom jeze, razočaranja nad oligarhičnim kapitalizmom, ki je »povozil« demokracijo in ki se

Da mi je vedeti, kje konkretno ste vi doslej izkusili ta kapitalizem. V drzavnih solah? V drzavnih bolnicah? V drzavnih bankah?
V drzavnih zavarovalnicah? V drzavnih vrtcih? Na drzavni televiziji? V drzavnih domovih za upokojence? Na drzavnih pokopaliscih?
V drzavni umetnosti? Pri odmerjanju drzavne pokojnine? Pri drzavnih komunalnih storitvah? Ali pri dodeljevanju drzavnih kultirnih subvencij?

T.