Usoda slovenskega naroda je že od »Virantove plačne reforme« v
rokah Štruklja in sindikatov javnega sektorja, ki predstavljajo 180
tisoč zaposlenih v JS, ki terorizirajo vse ostale. Cankar ni mogel
vedeti, da bo 10% prebivalcev, birokratsko dobro organiziranih,
prevzelo oblast v državi in totalno kontroliralo življenje v
državi. Če bi uporabili Kohlove besede in ne preveč poveličevali
krščanske demokrate, ki jih je leta 1990 v DEMOS – u bilo veliko,
lahko tudi mi napišemo, da krščanski demokrati v raznih strankah
niso leta 1990 zgradili Slovenijo zato, da bi jo pustili v rokah
povampirjenih socialistov, ki jih predstavljajo Štrukelj in
sindikati javnega sektorja. Ampak zgodilo se je prav to. Danes ni
države v EU, ki bi tako kot Slovenija trpela pod patologijo
naraščajočega terorja javnega sektorja, ki se je postavil na vrh
prehranjevalne verige. V Sloveniji bi se pravzaprav vse stranke,
leve in desne, krščanske in ljudske, morale dvigniti in stopiti
skupaj in na volitvah premagati patološko usmerjene stranke
motenega centra, ki jih kontrolirajo sindikati javnega sektorja.
Leto 2018 bo odločilno.
Delavci v gospodarstvu in upokojenci morajo dojeti, da so zaposleni
v javnem sektorju postali novi privilegirani razred, ki je pod
vodstvom Štruklja in sindikatov javnega sektorja razredni sovražnik
delavcev v gospodarstvu in upokojencev. Proti razrednem sovražniku
se je potrebno boriti, za začetek na prihajajočih volitvah. V
Sloveniji klasične marksistične razredne delitve na kapitaliste in
delavce ni, ker preprosto kapitala ni. Razredni sovražnik delavcev
iz gospodarstva in upokojencev je v javnem sektorju.