Če bi bila naloga države varovanje obstoječih pravic, ne pa podeljevanje novih pravic (Deklaracija o neodvisnosti - 04.07.1776), tega problema ne bi imeli. Lobiranje je po definiciji: želja po pridobivanju monopolnega, pooblaščenega, privilegiranega položaja na trgu, ki ga podeljuje država. Če država tega položaje ne more (ne sme) podeliti, potem je lobiranje nesmiselno, ne bi poznali korupcije, nihče od politikov, vladnih uradnikov se ne bi mogel okoristiti, tudi komisije za preprečevanje korupcije ne bi potrebovali. Če bi še ZJN določal, da je v vsakem primeru odgovorna oseba predsednik vlade, za vse ostale udeležence v tem procesu velja le interna odgovornost, potem smo resnično zmagali. No ja, umazana podrobnost, kdo bi hotel biti predsednik vlade?