Jaz kakšne homogenosti ne vidim v nobeni družbi. Vsako družbo sestavljajo zelo različni ljudje z različnimi interesi in tukaj med državami ni kakšnih velikih razlik. Ko naprimer hodim po svetu, srečujem ljudi, za katere bi menil, da so z mano bolj "homogeni" kot moji sosedje. Ampak to bo najbrž zato, ker sam izbiram kraje, ki so mi glede na moje interese nekako "bližji", sosedov ali someščanov pač ne morem izbirati.
Tisti, ki reče, da z nekom ni homogen le zato, ker je iz Romunije in je ta revnejša, ima zelo ozek pogled na svet. Sem že srečeval take ljudi po Evropi, ki so takoj zgubili interes za pogovor, ko sem jim povedal, da sem iz Slovenije ali prej iz Jugoslavije. Ampak se zaradi tega nisem nikoli sekiral, ker se pač zavedam, da od takih ljudi ne bi mogel zvedeti kaj zanimivega. Sem se lepo poslovil in šel dalje.
Res pa je, da imajo vladajoče strukture interes, da bi družbo homogenizirale, kajti tako ji je lažje vladati. Zato obstajajo svetovna prvenstva, gesla "kupujte slovensko" in podobne nebuloze. Na trenutke se zdi ta strategija uspešna, vsi Italijani navijajo za svojo reprezentanco in v času tekme Milančan pozabi, da mu Siciljanec "odžira težko prislužen denar" (enako je bilo v Jugoslaviji), vendar se mu po tekmi ta misel povrne. Zato pa je potrebnih čimveč tekem.

Prav Italija je dober dokaz za to, da za državo homogenost med ljudmi, ki živijo v državi ni potrebna. Seveda pa je potrebna določena homogenost med nosilci ekonomske moči, vsaj dokler ne izpeljejo določenega posla. Ovce so itak povsod za šišanje.

Verjamem tudi, da je kakšen vzhodnoevropski "tajkun" popolnoma homogen s poslovnežem iz Londona. Sicer Abramovič ne bi bil lastnik Chelsea.