Ne vem če se najbolje razumeva. Slovenskim novodobnim poslovnim priučencem ( Bavčar, Šrot,...) so svetzovale ravno te ekonomsko strokovne "sive eminence" o katerih sem pisal v obdobju ko so bila ta podjetja še javna last ( čas tik pred privatizacijo ali takoj an začetku privatizacije). Samo ta del gospodarstva, ki deluje na odprtem trgu se je kolikor toliko po lastni inerciji posaniral predsem iz razloga da so se po lastniško prevzemnih kalvarijah našli kolikor toliko normalni domači ali tuji lastniki, ki so stvari spravili v red. Tista podjetja ki niso imela te sreče so danes največ po zaslugi sivih eminenc ali v stečaju ali likvidaciji. Slovenska rak rana je njen javni sektor, točneje upravljanje s tem javnim sektorjem. In pri upravljanju tega javniega sektorja ponovno naletimo na te iste sive eminence, ki so cca 20 let nazaj tedaj zavozile velik del tedaj še v družbeni lasti realnega sektorja. Odgovorite mi kje je logika da je v javnem setorju ( tu imam v mislih predvsem tisti del javnega sektorja ki je povsem servisne narave) ob vsesplošni digitalizaciji in avtomatizaciji še vedno zaposlenega cca 20% administrativnega osebja. Najboljši primer je zdravstvo in UKC v katerem je zaposlenih več vodji takšne in drugačne adminstracije kot pa strokovnih vodij. in podobna zgodba je v vseh ostalih segmentih tega tako imenovanega javnegsa sektorja. To pišem zato ker bi država samo z odpustitvijo tega viška ljudi privarčevala dve tretini denarja, ki ga sedaj porabijo ti ljudje in ga dobijo iz javnofinačnih blagajn ( račun je preprost; to so ljudje ki "delajo" za cca povprečno plačo, če bi bili ti ljudje poslani na zavod za zaposlovanje bi pa to isto državo stali zgolj tretino ( socialna nadomestila) in bi lahko države dve tretini tega privarčevanega denarja porabila za programe, ki jih ta javni sektor izvaja. Ampak tu pridemo do jedra problema. Kdo so ti "administartivci" v javnem sektorju? Večinoma gre za tako ali drugače povezane osebe z lokalno ali pa državno politiko. Za kako hud problem gre vam najbolje govori izjava z vaše strani malo osovraženega Colariča ko je od Kovačiča prevzemal Krko. On je tedaj dejal da bi bilo v Krki če države ne bi bila solastnik 30% manj zaposlenih v tem podjetju v tistem trenutku. In vsi ti adminstrativci so zavedno ali nezavedno nadaljevanje sistema totalne kontrole, ki ga je uspostavila po drugi svetovni vojni v družbi UDBA in se je izrodil do te mere da je važna, edina kvalifikacija, samo še ideološka pripadnost posametznika vse v službi političnega kontrolfrikovstva. Da je pa naša družba še vedno ujetnik te strukture ljudi je pa že pred osmaosvojitvijo potrdil ustanovitelj tedaj kao novonastale Slovenske kmečke zveze Ivan Oman z izjavo: Ni važno kaj zna važno je da je naš. Ta izjava govori vse o njemu in iz katerega brloga prihajajo njegovi mentorji in da je bila cela zgodba večinsko, morda se najde kaka izjema, zgolj farsa, predstava za narod ali kot so zapisali ob neki aferi v tedanjem Smeltu: Psi lajajo, karavana gre dalje.