[]
Ne verjamem v izgubo ozemlja, ker ga nikoli nismo pravno zapečatili že prej oz. nam ga je Bakarić de facto vzel leta 1945, Tito pa je bil tiho; naši vodje pa se "usrali u gače".

Pri arbitraži gre le za "praktično" mejo na nekaj delčkih kopnega in zlasti za vprašanje dostopa do odprtega morja, nekaj malega pa o režimu nadzora v zalivu.

Odnose s Hrvati pa smo zapravili v začetku 90' z nategom Janša - Bavčar, ko sta v času največjih obrambnih potreb Hrvatov prodajala orožje za "pošteno" ceno in takoj zatem, ko smo po arharjevo izvedli pravni zasuk "legalne nevinosti u razmerju do hrvatskih štediša".

Če bi zgornji zadevi drugače zasukali, bi imeli danes 90% zaliva in notranji del Savudrije (vsaj do Kanegre) na naši strani ter 15% Cro gospodarstva bi bilo v naših rokah.

Vsaj tu sta imela Kučan in Mencinger glede odnosa do Cro prav. Sorry, ampak objektivno je tako, čeprav se še danes kdo boji Murgelčanov (a tudi Bavčarja?).

V trditev o zapravljenih odnosih v 90ih preprosto ne verjamem. Nikoli nam ne bi popustili v nicemer, ker "narod sa udrugum plemica" pac ne jemlje narod "konjusarev" sebi enakemu. To ni samo lastnost Hrvatov, je kar globalna, le da so lahko razlogi za obcutek vecvrednosti drugacni (velikost, zgodovina, vojaska ali financna moc). Zgodovinske krivde, da smo jim "posteno" prodajali orozje si gre nalagati na ramena. CRO in SLO sta bila dogovorjena za skupno obrambo v primeru agresije JLA. Tudman je na to ob invaziji na Slovenijo gladko pozabil. Hrvaski obrambni minister Martin Spegelj je zaradi tega protestno odsel 2.7.1991. Nikakor ne podpiram trgovine z orozjem v 1991/92, vednar mi je pa jasno, da je po tem dejanju imela "postena cena" imela drugacen pomen kot bi v nasprotnem.

Se bomo ze sprijaznili s kaksrnimkoli stanjem tudi po cetrtku, upam pa samo, da fraze "o dveh prijateljskih narodih", ne bom vec poslusal ne v enem ali drugem jeziku. Vsaj toliko spostovanja si, upam, drzavljani zasluzimo. Smo sosedi in to je to. Prijatelji se obnasajo drugace, velja tudi v obratni smeri, seveda.