[firbec3
Problem naših kvazi uspešnih podjetij je v tem, da očitno večina ljudi misli, da se posel da delati brez lastnega denarja in da lahko zapraviš več kot imaš. Kar vprašajte, tiste res dobre lastnike in managerje, zakaj ne moreš vse delati s posojili, no in ne nazadnje, teh lastnikov in managerjev ne boste našli na kakih televizijah, združenju managr, podeljevanju izmišljenih nagrad, oni pač delajo in živijo od svojega denarja.

Hja, firbec3 res je. Imaš prav. Preveč so gledali na zahod (ali pa na Japonsko in Južno Korejo). Pozabljamo, da tam pač obstaja sprega med lastniki finančnega kapitala in investicijskimi skladi in si zato lahko privoščijo večje finančno vzvodje. Poleg tega obstaja likviden trg kapitala, ki ga pri nas ni in ki omogoča hiter vstop in izstop kapitala. Pri nas, podobno kot so to že zdavnaj ugotovili švicarji je pač potrebno delati z manjšim vzvodjem. Žal. Mogoče pa tudi ne. Taka rast je v principu bolj stabilna in zdrava za podjetje in njegove partnerje.

V Cimosu bi pač morali prilagoditi svoje komercialne aktivnosti finančnim možnostim. Kar bi imelo dodaten efekt, saj bi bil zožan obseg poslov v povprečju verjetno tudi bolj profitabilen. Pozabljamo na še en faktor. Za tako rast , kot jo je imel in planiral CIMOS ni manjkalo samo kapitala, manjkalo je znanje o vodenju koncerna in predvsem je manjkalo ustreznega kadra.

Spomladi 2009 sva bila s Kraševcem na kosilu. Svetoval sem mu pospešeno dezinvestiranje, zožanje proizvodnega spektra na ključne nosilne programe in racionalizacijo stroškov. Odgovor je bil; "Zakaj, saj imamo proizvodno polno za leta naprej, vse te delavce krvavo potrebujem". To je bilo sicer res, vendar je bil problem ta, da banke niso mislile tako in da niso več bile pripravljene (mogle) financirati proizvodnje ob istem finančnem vzvodju. Kaže pa ta primer na še en problem. Problem dolgoletnih direktorjev. Ko si enkrat desetletja na direktorskem mestu, izgubiš distanco do podjetja. Podjetje postane del tebe, podobno kot Črnobradec in ladja pri Piratih iz Karibov. Ko bi moral rezati, je tako kot bi rezal samega sebe. Kraševec je opravil v prvem desetleju svojega direktorovanja izjemno delo, kasneje pa je izgubil stik z realnostjo. Ta problem kaže tudi na problem korporativnega upravljanja. Uprava z enim samim direktorjem, brez delitve pristojnosti in pomanjkljivim nadzorom. Pa pridemo spet do Boruta Jamnika...