Egalitarni sindrom je še vedno naš način življenja. Enakost in
pravičnost. Egalitarni sindrom je v 70. letih prejšnjega stoletja
opisal hrvaški sociolog Županov. Distributivna pravičnost se nanaša
na delitev redkih dobrin, recimo dohodka in premoženja. Najnovejše
raziskave hrvaških sociologov (Štulhofer, Burić) so dokazale, da je
na Hrvaškem dominanten pogled na svet, da Hrvatje imajo prevelika
pričakovanja od države, ne marajo inovacij, ne želijo podjetniško
tvegati in podcenjujejo znanje in strokovnjake. Upamo se trditi, da
je podobno tudi v Sloveniji. Če je že egalitarni sindrom naš način
življenja, zakaj tudi pri pokojninah ne razmišljamo o egalitarnih
pokojninah? Nekako smo bolj na sledi misli, da je vsakdo upravičen
do resursov, ki jih je pridobil v svobodni menjavi tako, da je
uporabil svoje »zaklade« - talente in sposobnosti. Zdi se, da v
našem pokojninskem sistemu še vedno velja socialistična paradigma
pravičnosti: »Od vsakogar po njegovih sposobnostih in vsakomur po
njegove delu oz. prispevku.«