[Simonbiz]
> [gsavli]
> > [premza]
> >
> > Analogija Mercatorja bi šla takole...
> > Jaz Mecatorju vsak mesec vnaprej plačam 500 evrov za stvari ki jih porabim vsak mesec (10kg krompirja, 10l mleka, 5kg mesa, 20 jogurtov, 5kg solate...). Potem pa pridem v Mercator robo iskat, pa mi trgovka reče, da robe ni, da je vsega zmanjkalo in da pride šele čez pol leta. Ampak, če jo pa še enkrat plačam, jo pa lahko dobim takoj?!
>
> ja, tako je. a z enim pomembnim popravkom - trgovka ti ne reče, da če jo še enkrat plačaš mercatorju, da jo dobiš takoj, ampak ti robo proda popoldne, izven mercatorja, na črno, za bistveno višji znesek (ker si robo zelo želiš, jo tudi plačaš tržno ustrezno temu).
>
> take sisteme smo že imeli tudi na področju prehrane v pravih socialističnih državah, kar spomnimo se, kaj pravi zgodovina, kako si prišel do hrane ob hudem pomanjkanju v SZ, kjer je bila hrana državno financirana (fuil subvencionirana, kar je analogno našim vplačilom ZZZSju - kruh je bil teoretično za naša današnja dva centa kilo pri naši kupni moči, le dobil ga nisi, ker so raztalali vseh pet štruc že prvim petim od 5000 kupcev).
>
> in blizu temu je naš "idealni" javni zdravstveni sistem.

Problem našega zdravstvenega sistema je, da nihče ne ve, če je zbranega denarja v resnici premalo. Morda pa je ključni problem prav v tem, da ga preveč izgine v zasebne žepe (podkupljivi zdravniki; ljudje na ministrstvu, ki pripravljajo investicije; "sodelovanje" farmacevtov in zdravnikov, ki nam prodajajo zdravila dražje kot v drugih državah ...). Ocene o tem, koliko denarja ponikne, so grozljive. In to celo s strani zdravnikov, ki si upajo o tem javno spregovoriti. Šavli, ozri se k svojim kolegom in (če boš hotel) videl boš marsikaj. Morda tudi kakšnega svojega kolega, ki dopoldne "zabušava", da lahko popoldne (za svoj žep) postori vse tisto, kar v dopoldanski javni službi "ni utegnil". Daleč od tega, da bi posploševal, toda ključni problem je v zdravniških vrstah - najprej pri tistih, ki so korumpirani, nato pa še pri vseh ostalih, ki raje pogledajo stran, kot da bi na to opozorili. Z redkimi častnimi izjemami (kot je na primer dr. Erik Brecelj).