[brane]
> [bozga]
> Če ni pravega lastnika, sploh pa če je večinski lastnik država, je to garancija, da bo dodana vrednost vsaj pol manjša recimo od nemške, ki ima drugačno strukturo lastništva podjetij in predvsem prave lastnike, ki do tovarn niso prišli s tajkunskimi prevzemi ampak s trdim delom. Tu je po mojem srž problema in da še dolgo ne bomo imeli nemške dodane vrednosti.


To niti slučajno ni srž dodane vrednosti. Srž je v porabi kapitala in moči blagovne znamke.
O tem smo razpravljali pred nekaj dnevi in takrat sem dal naslednji primer:

..., ampak da bodo bralci dobili še en aspekt tega pojma, ki ga politiki in FDVjevci tako zlorabljajo.

Malo za šalo, malo zares, zaposleni v javnem sektorju, tudi na FDV, poznajo dodano vrednost le kot davek na dodano vrednost. Akrapovič je bil pripravljen vlagati v proizvodnjo na Barju in zaradi cijazenja države »na nizkih vrtljajih« se na Barju ne ustvarja dodana vrednost. Dobro organizirana in učinkovita država bi dodani vrednosti ustvarjeni v gospodarstvu, morala priložiti svoj del pa ga zaradi cijazenja ne doda in zaradi tega počasnega speljevanja naša dodana vrednost na zaposlenega zaostaja za avstrijsko za osupljivih 50.000 EUR. Res je, za povečanje dodane vrednosti potrebujemo tudi boljše izdelke, ki imajo višjo ceno ali nižje stroške. Kako znižati korupcijske bonuse, pretirano birokracijo in pretirane plače za malo dela v javnem sektorju? Ob robu sedanjih »pogajanj« s sindikati javnega sektorja vidimo, da sindikati birokracije ne dovolijo klestiti, tudi plač nočejo znižati in pravzaprav državni organi korupcije ne želijo odpraviti, kajti prejemanje korupcijskega bonusa sodi med stečene pravice državnih uslužbencev in je priboljšek k plači, podobno kot je napitnina poboljšek k natakarjevi plači. Problem je v slovenski državi, ki ne dodaja svoj del dodane vrednosti in ne funkcionira najbolje. V javni upravi je preveč zaposlenih , ki motijo drug drugega pri delu, javne finance so katastrofalne, študenti predolgo študirajo, vsaka občina sprejema urbanistični plan, dve varuški ahtata enega otroka, birokracija ima predolge roke, Štrukelj bi 9 učencev v razredu, sodišča počasi delajo, v parlamentu se sprejema nejasna zakonodaja, vlada nima realnega proračuna in še in še. Zakaj že enkrat ne sprejmemo ocen dveh predsednikov vlad, Pahorja in Janše, da je v javnem sektorju od 30% do 50% odvečnih delavcev, ki na delu nič koristnega ne počnejo in ne ustvarjajo dodane vrednosti.