""Naša vlada je mnenja, da je rezultat te metode "varčevalna past". Ko fiskalno konsolidacijo vežemo na vnaprej določen delež dolga v BDP, ki ga je treba doseči v točno določeni točki v prihodnosti, postanejo primarni presežki, potrebni za uresničitev teh ciljev, tolikšni, da ogrozijo predvidene stopnje rasti v zasebnem sektorju in s tem iztirijo voz iz načrtovanih fiskalnih tirov. ......Naša vlada zastopa stališče, da je treba metodo obrnjene indukcije opustiti. Namesto nje bi morali začrtati v prihodnost usmerjen načrt.....Poleg tega, da moramo prepričati trojko, naj se analiza vzdržnosti dolga izogne varčevalni pasti, pa moramo premagati tudi drugo oviro - "reformno past". Prejšnji program reform, za katerega naši partnerji tako zavzeto vztrajajo, da se ga mora držati tudi naša vlada, je temeljil na notranji devalvaciji, na rezih v plače in pokojnine, na znižanju zaščite delavcev, in na maksimiranju privatizacijskih cen javnega premoženja.....""

Tako pravi Varufakis.
Se strinjam, da je povsod polno pasti. Vendar Varufakis namenoma zanemari poglavitno past, ki je pripeljala Grčijo v položaj, da so potrebovali zunanji nadzor. Ta past se je kazala v vedno večjem zadolževanju države, da so lahko izpolnjevali obljube dane "socialnim partnerjem" in skorumpiranemu gospodarstvu in uživali standard daleč preko svojih zmožnosti.
Te sektorje je potrebno ločiti od državnih jasli, sredstva pa usmeriti v učinkovito državno upravo in konkurenčno gospodarstvo. Fiktivno zaposleni bi bili tako prisiljeni ustvarjati dodano vrednost saj bi se zaposlili in tako zmanjšali pritisk na dolg države.
Tako kot pri nas.