Obilica informacij med katerimi so tudi medijske manipulacije nepoučenim odvrača pozornost od bistva, ki pa je po mojem prepričanju naslednje:

1. Delnica in obveznica so imetniški vrednostni papirji, tj. so hkrati tudi lastnina. Z NZB je bila ustvarjena »pravna podlaga«, da je država več kot 100.000 državljanov SLO njihovo lastnino odvzela. Kljub temu smo že drugič po 2. svetovni vojni doživeli nacionalizacijo lastnine državljanov. Če je prva nacionalizacija bila izvedena pod ideološki plaščem komunizma (tj. podružbljanje sredstev za proizvodnjo) , je ta nacionalizacija bila narejena v nasprotju z ideološkimi temelji sistema v katerem danes živimo. Naša ustavna in družbena ureditev temelji na spoštovanju zakonito pridobljene zasebne lastnine. Za to nacionalizacijo je ta temelj naše družbene ureditve bil poteptan.

2. Ko smo državljani kupovali delnice in obveznice bank v SLO ni bilo zakonske ureditve, ki bi predvidevala možnost takšnega zasega lastnine. Tako za delnice kot za podrejene obveznice so predpisi omogočali, da jih lastnik lahko izgubi samo v postopku stečaja ali likvidacije. V primeru podrejenih obveznic je to bilo jasno zapisano tudi v prospektu, ki pomeni pogodbo med izdajateljem obveznice in kupcem kot njenim lastnikom. Pravna podlaga, ki je omogočila to operacijo mimo stečaja je bila ustvarjena šele z NZB in je torej veljala za nazaj. Nedopustnost retroaktivnega delovanja predpisov je temelj pravne države. Če dovolimo retroaktivnost, pravne države ni več.

3. Drugi temelj pravne države je pravica do sodnega varstva. Z NZB je izbrisanim lastnikom podrejenih obveznic in delnic pravica do sodnega varstva bila z zakonom odvzeta, saj jih je novela izrecno izključila kot stranke v postopku.

Zgoraj navedene trditve so lahko preverljive točne in razumljive tudi vsakemu preprostemu državljanu. Tukaj gre za osnovna načela na katerih temelji naša družba, celo naša zahodna civilizacija, bi lahko rekli. Če ta načel lahko poteptamo, potem lahko poteptamo karkoli. Če danes pristanem na to logiko, lahko jutri na enak način vsakemu od nas zarubijo stanovanje, avtomobil, denar na računih, karkoli se bo oblastnikom zdelo zanimivo. S tem hočem poudariti, da teža dejanja, ki ga je trojka Bratuškova-Čufer-Jazbec zagrešila ni navadna napaka, ali različen pogled kako reševati nek ekonomski problem, ampak zavestna izdaja temeljnih principov naše države. Zavestna zato ker so jih vse pravne službe jih pravočasno opozarjale na nedopustnost izdaje takšnega zakona. Menim, da bi zaradi teže to dejanje kot veleizdajo morali tudi obravnavati, sankcionirati in moralno zavreči. Še zlasti bi pogum za to morala imeti vladajoča stranka, ki ji je ljudstvo mandat zaupalo predvsem zaradi njenega priseganja na etičnost in pravno državo. Če mi gospoda Mramor in Cerar danes razlagata, da koliko vidita ni bilo storjenih napak, je isto kot, če bi razlagala, da z apartheidom in holokavstom ni bil nič narobe, ker so v obeh primerih obstajali za to ustrezni predpisi. Res so obstajali, le da so s civilizacijskimi normami imeli toliko skupnega kot naša Novela zakona o bančništvu

Mene to, da živim v državi, kjer je kaj takega možno, boli veliko bolj kot denar, ki sem ga z izbrisom izgubil. Tisto česar se bojim, je to, da bo na kancu ustavno sodišče NZB razveljavilo, vlada bo poiskala način, da nam zaseženo delno ali v celoti in vsi bodo rekli, »no sedaj je pa zadeva urejena«. Če napad na temeljne vrednote naše družbe, ki se je zgodil z najvišjih položajev oblasti, ne bo prepoznan kot izdaja in sankcioniran tako, da bodo sankcije (moralne in kazenske) imele zadostno preventivno vlogo, bodo s tem samo na široko odprta vrata novim samovoljam. Če ni sankcije, se splača poizkusiti. Če bo šlo, bo šlo, če ne »nikome ništa«.

Nekoliko manjšo težo od zgoraj navedenega ima četrti aspekt izbrisa, to je: nadaljnja erozija državljanov v državo. Spomnimo se, kakšno propagando je delal finančni minister Bajuk, da smo državljani vpisovali delnice NKBM in jo tako s svojim denarjem dokapitalizirali. Nekaj let za tem so nas na okencih NLB, ki je bila večinsko državna banka, prepričevali naj kupimo njihove podrejene obveznice in ji s tem pomagamo do svežega denarja. V obeh primerih smo državljani prostovoljno dali denar, da se državi ni bilo treba zadolžiti v tujini Tudi v preteklosti sem del prihrankov usmerjal v državne obveznice (tako kot tudi del prihrankov redno namenjam za dobrodelno dejavnost). Sam sem to smatral ne samo kot naložbo, ampak tudi kot patriotsko dejanje. In cifra 100.000 govori, da takšnih naivnežev, ki smo verjeli državi Sloveniji ni bilo malo. Če se bo ta zadeva polegla tako kot se bojim, a mislite, da bomo državljani še pripravljeni s svojimi prihranki kdaj pomagati? Jaz od kar sem bil izbrisan, ne kupim nobene obveznice RS več. Tudi ponudbo Deželne banke s katero so me pred kratkim vabili k vpisu njihovih obveznic sem vrgel v koš. Ne zaupam več pravnemu okolju. Če država spremeni ozračje zaupanja do te mere, da ji državljani finančno več ne upajo pomagati se to po navadi konča tako da država od državljanov začne jemati sama, na silo ali pod pretvezo. In kot je Tadej Kotnik že leta 2013 zapisal: to pomeni, da v tej državi za navadne državljane postaja nevarno živeti.