V isti številki objavljajo Finance dva komentarja, ki ju je vredno primerjati. Enega je pripravil Blaž Vodopivec (BV), drugega pa Jože P. Damijan (JPD). Oba obravnavata ekonomsko politike nove vlade, ki naj bi jo dobili po predčasnih volitvah. Pri tem se je BV osredotočil na kritiko volilnih programov levih strank in pri tem ugotavlja, da njihovi predlogi »presegajo vse meje dobrega okusa«. Njihova osrednja napaka naj bi bila slej ko prej v tem, da so premalo neoliberalno usmerjeni, torej premalo pozornosti namenjajo varčevanju, omejevanju socialne države in zmanjševanju davkov. JPD predvolilnih programov strank sicer ne omenja, govori pa o temeljnih usmeritvam ekonomske politike, po katerih naj bi ravnala nova vlada ne glede na to, kakšne barve bo. Pri tem ji kategorično odsvetuje vse, za kar se zavzema BV, in sicer vse dotlej, dokler v državi ponovno ne bomo beležili robustne gospodarske rasti. Kratkoročno bodimo keynesijanci, dolgoročno pa upoštevajmo ekonomiko ponudbe, pravi JPD. Dva ekonomista torej in dva povsem različna svetova. Kdo od njiju ima prav? Osebno sem prepričan, da je to JPD. Tudi ta je bil pred leti zagret neoliberalec, a se je po nastopu sedanje krize proučevanja njenih vzrokov resno lotil in imel je dovolj poguma, da se je na osnovi novih spoznanj v velikem delu odrekel neoliberalnim zmotam. BV pa te preobrazbe ni sposoben narediti in kot zagreti vernik še naprej ponavlja, kar se je naučil s prebiranjem neoliberalnega katekizma. Tudi sicer menim, da je JPD danes eden ne prav številnih ekonomistov, ki jim je vredno prisluhniti.