Nimda ima delno prav... Da pojasnim.

Ko se je pred 2 letoma začela t.i. grška kriza, se je v Nemčiji zgodil tajni sestanek vladajočih in predstavnikov največjih tamkajšnjih bank in zavarovalnic. Sklenjen je bil dogovor, da zasebniki (banke, zavarovalnice) ostanejo na grških pozicijah. To bi v praksi pomenilo mehko oz. "prostovoljno" prestrukturiranje dolga s stranih zasebnih upnikov. Hkrati bi po dogovoru evropski davkoplačevalec pomagal Grčiji z 100 milijardami premostitvenega kredita. Cilj tajnega dogovora je bil, da bi vsaka od skupin, torej zasebniki na eni strani in javna davkoplačevalska skupina na drugi strani, nosila del bremena reševanje grške dolžniške krize. Kot vedno, so se tudi tokrat politiki izkazali za naivneže. Zasebniki se tega dogovora seveda niso držali in začeli grške papirje razprodajati ali pa jih deponirati v ECB. V bistvu so si zasebniki z dogovorom le kupili čas, da se znebijo grških papirjev. To lepo kaže tudi struktura grškega dolga - vsaj tistega nemškega dela. Večinski dolg zasebnikov je s časoma postal večinski dolg javne roke. Torej, dolg držav pomagačev (tudi Slovenija), ECB, bank v državni lasti, ... V končni fazi pa dolg davkoplačevalca.

Informacija o dogovoru je v nemško javnost prišla šele pred nekaj tedni. Francija je bila zelo užaljena, saj ji je nemški finančni minister Wolfgang Schäuble obljubil, da bo dogovor z zasebniki veljal. Kot vemo, se ni. Zato tudi sedanji nesporazumi med Merklovo in Sarkozyja. V ozadju se odvijajo še nekatere druge zanimive zgodbe. Vse imajo eno poanto - kako na račun davkoplačevalcev sanirati privatne izgube. O tem kdaj drugič.