Zadost sem star in pameten tako da ne bi nekomu dajal nasvete kje je življenje najboljše.

Poznam življenje v Severni Ameriki, vsako leto pa preživim tudi ene štiri mesece v Evropi. Pa kje je življenje boljše, tam kjer sem v tistem cajtu.

Zavedati se je pa treba da so Amerikanci, ne toliko Kanadcani, bolj individualisti; folk rine tja ker ve da bo tam lažje uspel, sam bo kriv za neuspeh, ne bo krivil državo. Folk se najprej zanima za finančni in ekonomski uspeh, in Severna Amerika jim da to možnost; folk veliko dela, dve službi je normalna zadeva, v privatnem biznisu pa 12 ur na dan tudi. Država se pa naj čim manj vtikava v zadeve državljanov, zato pa ti neradi plačujejo davke, so proti obveznemu zdravstvenemu zavarovanju, ukinili so obvezno upokojitev po letu 65, za pokojnine morejo poskrbeti sami, etc.

Kar se pa tiče "happines factor", je pa vse relativno, če imas nižja pričakovanja boš manj razočaran, zato so pa Danci tako srečni v svojem življenju. Pa da bi enem govoril kaj ga bo naredilo srečnega v življenju, še na misel mi ne pride.

Govorimo o boljsem in slabsem, ne najboljsem in najslabsem. In ja, v tujini je redkokdo srecen sam po sebi, saj je dalec od zlahte in znancev; v tujino se gre po denar ali po politicno zatocisce. Ker ni priseljencev v Slovenijo iz Amerike, Kanade, EU, lahko sklepamo, da tu ni moznosti za kariero (razen za 200€ gradbene delavce, ki pa itak ne dobijo izplacano), za sreco pa itak ne.