Splošno razširjeno prepričanje, da so bili ludditi iz 19. stoletja le primitivni nasprotniki tehnologije, je popolna zgodovinska zabloda, saj so bili to v resnici visoko usposobljeni tekstilni obrtniki, ki niso protestirali proti samemu napredku ali strojem, temveč proti nepravičnemu zniževanju plač, izkoriščanju otroške delovne sile in brutalnim delovnim pogojem, ki so jih uvajali lastniki tovarn. Ko so njihove zakonite peticije in miroljubni pozivi parlamentu propadli, so obrtniki uničevanje novih avtomatiziranih statve uporabili kot premišljeno obliko kolektivnega pogajanja in industrijskega upora za zaščito svojih življenjskih poklicev pred brezobzirnim korporativnim dobičkarstvom. Ta napačna interpretacija se je obdržala predvsem zato, ker so tedanji industrialci in vlada protestnike namerno prikazovali kot neuke in nasilne izgrednike, da bi upravičili uporabo vojaške sile, sčasoma pa se je izbrisal celoten ekonomski in socialni kontekst njihovega boja, kar je izraz luddit spremenilo v preprosto oznako za vsakogar, ki se boji ali izogiba sodobnim napravam.