Hčerka pripelje en dan domov zaročenca, k staršem na večerjo. Večerja mine mirno. A materi nekaj ne da miru. Na tiho pravi očetu, naj zaročenca na samem vpraša kakšne ima načrte zase in za njuno hči. Navsezadnje se le bosta poročila.

Po večerji oče potegne bodočega zeta na kraj v svoj kabinet, in ga vpraša:
"Povej mi mladi mož. S čim se ukvarjaš?"

Fant odvrne:
"Sedajle študiram na teološki fakulteti."

Oče:
"Zelo lepo je to. Ampak te smem vprašati, kako boš poskrbel, da bosta z mojo hčerjo imela streho nad glavo, in hrano na mizi?"

Fant:
"Verjamem, da mi bo z molitvijo uspelo. In nama bo Bog pomagal!"

Oče:
"Praviš da bi poročil mojo hči... pa si ji ob zaroki vsaj kupil zaročni prstan? Kako boš poskrbel za poroko in slavje in vse???"

Fant:
"Veste jaz verjamem, da čeprav nič od tega še nisem, mi bo z Božjo pomočjo uspelo..."

In tako se nadaljuje pogovor bodočega zeta in tasta. Karkoli ga tast vpraša, ima zetor odgovor, da bo Bog pomagal...

Zvečer, v postelji, očeta pobara žena:
"Kako je šel pogovor z najinim bodočim zetom?"

Foter se odkašlja:
"Nima šole, nima šihta, nit nima dnarja. Dobra stran je, da misli da sem Bog..."