Prikaz samo enega sporočila - znotraj teme...

Zhe sporočil: 33
[FIN-303511]
Krovni greh je da zoning sploh obstaja in da država vsiljuje kdo bo kje kaj pasel, žagal in zidal.
Po tej logiki bi lahko jaz na dvorišču postavil nuklearni reaktor ali deponijo, pa nej sosed reče kar hoče ... oz. če grem v malo manjše dramatiziranje, odsotnost jasnega zoniranja (govorim predvsem o namenski rabi zemljišča in objekta) pripelje npr. do tega, da je vsako stanovanje lahko turistična infrastruktura in tako iskalci doma konkurirajo na trgu z investitorji v turistične nepremičnine. Na ta način se ustvarja območja, kjer ni stalnih prebivalcev in potem propadajo mestotvorne dejavnosti. Na ta način se posledično niža dostopnost do stanovanj oz. tisti, ki stanovanje kupijo imajo manjšo kupno moč na trgu (zaradi visokih stroškovo stanovanja, ki odraža vrednost investicije v turizem, ne v dom). Recimo.

Ali pa na Hrvaškem, ko se nekoč vrhunske destinacije danes nabite z apartmanušami in črnimi gradnjami v prvi vrsti ob morju -- na koncu to vpliva na profil turistov, ki pride in njihovo kupno moč. In posledično blagostanja lokalnih prebivalcev.

Tudi v Istri pri nas je isti problem -- ljudje bi iz vsakega kvadratnega metra naredili apartma (ki pa ne daje delovnih mest) in spremenili namembnost vsakega kmetijskega zemljišča ... na ta način bi se zgodila degradacija ozemlja do točke, ko turistov ne bi več privabilo.

Pa tudi -- dejstvo je, da imamo zgolj nek % zemlje, ki je primerna za obdelovanje. Zemljo, ko enkrat narediš neprimerno za kmetijstvo zahteva zelo veliko truda, da postane spet ustrezna za pridelovanje hrane. Ne moremo vsega pozidat.

Kar želim povedat je, da namenska raba zemljišč - po mojem mnenju - mora obstajat.

Glavni problem, ki ga jaz vidim tukaj so slabi podatki na podlagi katerih se načrtuje (prostor) in strokovna nesposobnost odločevalcev na posameznem področju -- danes se o vsem odloča postopkovno (je odgovorna oseba poštempljala, je ta in on papir zraven) in postopek ne zahteva odgovornosti odločevalca. Namesto, da se presoja vsebina, kjer naj ima odločevalec tudi jasno odgovornost nad sprejeto odločitvijo.