Zacne se s tem, da bi avtor moral razumeti da javno ne pomeni državno.
In potem dobi zgodba, ki jo je načel čisto drugačna ishodišča.
V najbolj uspešnih zahodnih javnih zdravstvih večino opravil opravijo zasebni neprofitni izvajalci.

Osnova je neprofitnost vaeh, ki delujejo v na primer nemskem javnem zdravstvu. In konkurenca. In da nihče ne dobi denarja če storitve niso opravljene.
Da so kakovostne se razume samo po sebi.
To kar imamo pri nas ni nobeno javno zdravstvo, temveč monopol državnih izvajalcev. Zasebniki lahko sodelujejo samo če monopola ne ogrožajo.
To, glede dvozivk je pa itak neskoncna deviacija, ki se lahko zgodi v sistemih kjer so vsi zgubili kompas.
Noben delodajalec na tem svetu tega prisvojih kljucnih kadrih ne bi trpel.