Pozablja se, da digitalizacija ni samo to, da implementiraš Excel, kakšno podatkovno bazo, montiraš robotka in postaviš nekaj zaslonov. Terja zelo usklajeno delovanje celega tima, kot orkester. V slovenskih firmah se zatika na veliko področjih. Menedžment velikokrat bremza ali ustavlja zadeve, ker finančni učinki niso kratkoročni. Tehnologija je pogosto prešibka in se od nje pričakuje preveč v smislu: ''Ajde vidva, dajta uredit celotno digitalizacijo za vse proizvodne procese v naši firmi z 1000 zaposlenimi, tukaj imata budget 50.000 EUR, časa imata 6 mesecev.'' Trend digitalizacije se je videl že pred veliko krizo 2008 in že takrat smo zaostajali, takrat se je nato v Evropi pospešilo preko nemškega promoviranja industrije 4.0. Njim so sledili nekateri, ki so te zadeve podprli na nacionalnem nivoju, npr. Španci. Američani so sprva zelo zaostali sedaj pa s hitrimi koraki gredo naprej. Seveda, da o Japoncih in ostalih Azijcih, ki so na skrivaj v tišini dali v šesto prestavo ne govorimo. Slovenija pa sramežljivo caplja zadaj. Nekaj preboja je bilo, a smo (pre)počasni. Posledice so vidne na področju prodaje, marž, fleksibilnosti, odzivnosti, kvalitete dela, odpornosti proti zunanjim šokom in še kje. Tudi pri plačah.