Hmm. Zanimivo razmišljanje.

Osebno sem vse prevečkrat prebral prvih 20 strani marsikatere leposlovne knjige in odnehal. Preprosto premalo grifa, da bi me pritegnilo.

Eden redkih, ki sem ga bolj z užitkom bral v mlajših letih, je bil Kafka. On res lepo ponazarja današnje brezmisle birokracije in v tej zgodbi sem se znašel. V življenju tudi profesionalno.

Namreč, profesionalno in prijateljsko sem mnogokrat podjetja pripeljal skozi marsikateri labirint do cilja. In to si štejem v čast in ponos.

Odvisno pač od leposlovne "bukle", bi porekel. Vsakemu svoje.

Ampak, anglosaksonsko okolje je razvilo tezo, da lahko sodnik postane le nekdo s kilometrino in ugledom med kolegi... ne glede na to, ali je bral Prousta ali Nolana ali Cassa Sunsteina. Tu pa je velika razlika z našimi sodniki in sistemom. Da pa pridemo do tega tudi pri nas, bi morali komplet spremeniti sistemsko ureditev.

(Med drugim sem v prvem postu naperil kritiko zoper vrhovna sodnika Štravsa in Zobca. Prvi se mi zdi nenačitan, improvizator, jegulja, drugi, Zobec, je strašno načitan, ampak kvalitativni odkloni v njegovem sojenju, up and downi, so precejšnji, in tu se že poraja vprašanje njegove uravnotežene sposobnosti sojenja... torej tudi človeške stabilnosti.)