[FIN-505995]
Bravo Avbelj, čeprav sem na pravnem področju laik. Ko sem prebral komentarje sem še bolj prepričan, da je vaše pisanje umestno. Vsi komentatorji delujejo kot poznavalci in večina opleta z razmerji levo desno. Upam, da to niso ne sodniki, ne tožilci, če so odvetniki in pravniki se jim bom sam v velikem loku izognil.

K vašim predlogom, dodajam še enega bolj radikalnega, ki je v skladu z mojo svobodnjaško prosto tržno ideologijo. Ni moj, pač pa je pobudnik H.H. Hoppe, ki državi dovoljuje (omejeno) sprejemanje zakonov, same razsodbe pa naj namesto rednih sodišč opravi arbitraža. Arbitre izbiramo sami glede na njihovo kvaliteto in »trackrecord« njihovih odločitev. Res je, da bo tu deloval zakon trga in bodo boljši arbitri zasedeni in dražji, vendar bodo njihove odločitve vedno primerne, optimalne, pravične, (verjetno je še cel kup pridevnikov, ki bi jih moral uporabiti). Slabi arbitri bodo verjetno upravičeni do socialnih podpor. Ta predlog seveda ne bo obrodil sadov, če bo licence za arbitre izdajala država, cehovsko združenje, gospodarska zbornica, cerkev ali katerakoli druga organizacija. Morda lahko z zakonom predpišemo robne pogoje, ki jih preverjajo referenti na AJPESu, to pa je tudi vse.

Nisem iz pravosodnih logov, sem podjetnik, ki se ukvarja z delovnim pravom. Slovenski sodniki? Se opravičujem za ponovitev starejšega komentarja.

"V zadnjih 25 let me mladi pravniki nikoli niso "razočarali", tudi v času študija ne in dela preko študentskega servisa (v mojem podjetju op.), saj razen obvezne študijske literature berejo malo, pravzaprav nič ali malo več kot nič. Zanimivo je, da niti na gimnaziji niso bogvekaj brali. »Kurčevo« Gabrovo šolo bi morali spremeniti, mladi bi se npr. na gimnazijah morali naučiti brati, brati velike romane evropskih, ruskih, ameriških...pisateljev. Koliko današnjih gimnazijcev (in sodnikov) je prebralo Salingerja, Dostojevskega, Tolstoja, Fitzgeralda, Pasternaka, Leeja, Belowa, Faulknerja, Grassa, Manna, Goetheja, Balzaca, Stendhala, Galsworthyja, Prousta...

Pred imenovanjem v sodniški stan bi bodoči sodniki morali opraviti izpit iz poznavanja svetovnega leposlovja, posebej Proustovega iskanja izgubljenega časa, ki ga bodo pri svojem delu velikokrat iskali, da se ugotovi njihova sposobnost kako se iz introvertiranega gabrovskega maturanta spremeniti v sodnika s širokimi pogledi. Vsak bodoči sodnik bi med drugim moral našteti vsaj pol od skoraj 600 oseb, ki se omenjajo v Proustovih šestih knjigah...Zakaj imamo pravne nenavadne nenavadnosti? Tudi zaradi nerazgledanih pravnikov...in posledično sodnikov".

Danes bi dodal le vprašanje koliko sodnikov je ali bo bralo romane letošnjih nominirancev za Kresnika? Koliko jih lahko našteje vseh pet nominirancev? Vsaj enega ali eno? Koliko sodnikov je slišalo za Jiřija Kočico? Branje slovenskih romanov sodi v kulturo sodnika, brez tega ne more biti dober in razgledan sodnik. V romanih je predstavljeno naše življenje, življenje nas samih, sodniki bi morali poznati slovenski roman. Res pa je, da so slovenski romani velikokrat neberljivi, tudi s Kresnikom nagrajeni.

Hmm. Zanimivo razmišljanje.

Osebno sem vse prevečkrat prebral prvih 20 strani marsikatere leposlovne knjige in odnehal. Preprosto premalo grifa, da bi me pritegnilo.

Eden redkih, ki sem ga bolj z užitkom bral v mlajših letih, je bil Kafka. On res lepo ponazarja današnje brezmisle birokracije in v tej zgodbi sem se znašel. V življenju tudi profesionalno.

Namreč, profesionalno in prijateljsko sem mnogokrat podjetja pripeljal skozi marsikateri labirint do cilja. In to si štejem v čast in ponos.

Odvisno pač od leposlovne "bukle", bi porekel. Vsakemu svoje.

Ampak, anglosaksonsko okolje je razvilo tezo, da lahko sodnik postane le nekdo s kilometrino in ugledom med kolegi... ne glede na to, ali je bral Prousta ali Nolana ali Cassa Sunsteina. Tu pa je velika razlika z našimi sodniki in sistemom. Da pa pridemo do tega tudi pri nas, bi morali komplet spremeniti sistemsko ureditev.

(Med drugim sem v prvem postu naperil kritiko zoper vrhovna sodnika Štravsa in Zobca. Prvi se mi zdi nenačitan, improvizator, jegulja, drugi, Zobec, je strašno načitan, ampak kvalitativni odkloni v njegovem sojenju, up and downi, so precejšnji, in tu se že poraja vprašanje njegove uravnotežene sposobnosti sojenja... torej tudi človeške stabilnosti.)