Imam privatizacijske delnice NLB. Če sem se česa naučil z izgubami v mlajših letih je to, da se nobena župca ne poje tako vroča, kot se skuha. Ne gledam tečajev vsak dan, ko sem šel v nakup sem razmišljal o dolgoročni naložbi, investiral sem toliko, kolikor lahko v celoti izgubim brez hudih glavobolov in zanima me dividendni donos. Sedaj pa zgodba, ki me je sezula; K meni že leta hodi pacient, ki je malček "drugačen", z rahlo nakazano duševno motnjo. Dela najslabše plačano in v družbi najmanj cenjeno delo. Seveda kot pacienta in človeka sem ga vedno obravnaval spoštljivo in enakopravno. K meni pride precej zanemarjen in z močnim vonjem po nečistoči, kar me seveda moti, a sem se navadil. V meni je, kar je človeško, na lestvici sposobnosti ždel na zadnjem mestu. Zadnjič mi mimogrede omeni neka vlaganja v delnice. Iz zgoraj omenjenega, mi je vzbudil pozornost. Stekel je pogovor, ki se je končal šele po dveh urah! Gospod pove, da je v petnajstih letih iz nekaj tisoč prišel na skoraj 150.000 evrov! Na mojem računalniku mi prične kazati podatke, tolmači analize podjetij, navaja podatke, kot jih verjetno še kakšen dober finančnik ne obvlada, nadaljuje s poglobljenimi analizami, ter zaključi z branjem borze analitike v tekoči nemščini. Misli, ki jih razvije so enostavno daleč nad njegovim izgledom in mojimi predsodki. Ostal sem brez besed in marsikaj povedanega sem utrdil. Prvo; Potrpežljivost je božja mast in panika je največji sovražnik naložbe in drugo; Nikogar in nikoli ne podcenjuj! Malo iz teme, za petek.

Bollywood