Vse je v ceni.

Maline so npr v Bosni po 2 EUR kg.
Kumare v Srbiji lani npr cenejše, kot je kmeta prišla embalaža


Pomembno je trženje se strinjam, a to spet ni core dejavnost. In ko imaš enkrat nekaj zaposlenih obiralcev, prodajalce in se marketing je to že orengi podjetje ne pa kmetija, kjer dela 1 in kaka občasna pomoč.

Vse kar si naštel terja relativno velike kapitalske vložke, tega pa kmetje nimamo
Pri znanju pa pogosto šepa tudi stroka.

Ti mešaš družinske kmetije in plantažarje. Razlika je v tem da na družinski kmetiji dela cela družina, dve ali celo tri generacije, plantažarji pa najemajo delovno silo. Problem v Sloveniji niso plantažarji temveč družinske kmetije, ki so v povprečju nekje vmes med tradicionalnimi dninarskimi kmetijami in času primernimi trgu usmerjenimi družinskimi kmetijami. Na teh kmetijah je kar nekaj dobrih zgodb, vendar so v manjšini, še vedno prevladujejo dninarske kmetije, ki pridelujejo kot pred 100 leti in več predvsem za svoje potrebe, višek pa prodajo za poplačilo davkov in vhodnih materialov. In to večino je potrebno preusmeriti v tržni model družinske kmetije. Največji krivci za to je pa v zadružnem sistemu, stroki in politiki ker teh kmetov ne usmerjajo z znanjem in finančno stimulacijo v tržno kmetovanje temveč spodbujajo obstoječe stanje.