[abohte]
Meni se zdi, da je potrebno pri tem vseeno gledati splošno nagnjenost k agresiji, to je tako umore (agresija navzven) kot samomore (agresija navznoter). Če seštejemo tako stopnje umorov kot samomorov ter primerjamo podatke ZDA in SLO, so ZDA za življenje bolj prijetne kot Slovenija (16,5 umorov in samomorov na 100.000 prebivalcev napram 20).

O tvojem tlačenju samomorov med umore sva že debatirala in nisva ravno prišla skupaj. Ne rečem, da je lepo, če velik delež populacije uprizarja samomore. Ampak ker sem zagovornik tega, da ima človek pravico do odločanja o svoji smrti, če že o rojstvu ne more, so samomori zame družbeni problem na ravni nizke rodnosti, ki je po mojem tudi čisto osebna odločitev. Nekaj drugega pa je, ko čisto normalni ljudje umrejo v kinu, trgovini, na ulici zaradi podivjanih ali umobolnih zločincev.

Hočem reči, da bi obžaloval, če bi npr. sosed storil samomor. Če pa bi isti tip z brzostrelko grosistično moril na ulici ali v trgovini, bi bili pa moji občutki do njega in tega dejanja čisto drugačni, veliko manj usmiljeni in ljudomili. Pač moje dojemanje svobode, ki neha biti absolutna, ko se sreča s svobodo drugega.

Mogoče si že kje zasledil, kako znanstveno se je zadnjih streljačin na twitterju lotil Neil Degrasse Tyson
twitter.com/neiltyso...4297468928
in sprožil cel vihar na družbenih omrežjih in v medijih in njegovo kakor opravičilo na fejkbuku.
www.facebook.com/not...889446613/

Nisem se poglabljal v to neumnost sicer čisto simpatičnega poljudno-estradnega astrofizika, zato ne vem, če mu je kdo očital, da zganja whataboutizem. Njegov twit o relativnosti 34 pobitih in še več ranjenih ljudeh je bil točno in samo to - 100° proof attentionseeking whataboutizem.

Če imajo Američani "kripto državljansko vojno" imamo Slovenci potemtakem kaj? Kakšna družba je pri nas in kakšni so odnosi, da se ljudje množično pobijajo (pri čemer v statistiko sploh ni zajetih latentnih samomorilcev, alkoholikov, adrenalinskih odvisnežev, nevarnih voznikov)?
Lasten prag je precej umazan.

Kolikor vem, gre tudi pri umorih/ubojih pri nas večinoma za družinske/partnerske odnose. To je velik problem naše družbe in socialnih služb, ki nakazuje globoke težave v tej idilični ustavno zagotovljeni socialni državi. Nekaj je tudi obračunavanja med kriminalnimi tolpami. Na srečo pa ostaja izven našega miselnega okvirja pošastna možnost, da bi nek bedni norec vdrl v šolo, cerkev, na javno prireditev ipd. in postrelil vse okrog sebe. Tudi naši policisti, hvalabogu, še ne slovijo po tem, da najprej streljajo in šele potem sprašujejo...