Jaz mešam sadje? Neverjetno. Merklino samopašnost in nespoštovanje prava EU, kakršnokoli že je, opravičuješ z "blokiranjem" (včasih smo temu rekli nestrinjanje, očitno pa bečki konjušari non-bootlicking vladarjev raje označujete kot neke aktivno nesodelovanje iz principa)? Ravnanje Italijanov opravičuješ s časovnico? What? So bili včeraj majhna država, danes pa so velika, ki ne more popraviti ravnanj vlad male Italije? Dafuq? O Španiji spet pišeš nebuloze in vlečeš argumente za nedemokracijo iz roževine na peti. Kaj koga briga, kdo to izkorišča (si na LSDju ali imaš samo kronične težave z držanjem rdeče niti?) - ali spoštujemo samoodločbo naroda ali je ne? Očitno je veliki ne.

Ne, Poljska je največji problem, ker bi rada lustrirala sodnike iz prejšnjega sistema. Ter Madžarska, ker spoštuje Schengen. Slovenija, ker bi rada rešila že enkrat to sranje s Hrvaško. Mala Hrvaška in njen radikalen nacionalizem pa nista nikakršen problem, saj dovolj lobira (beri: podkupuje) politike EU, če ne z denarjem, pa s kakšno nepremičnino.

Kolega, če nisi v politiki, pa bi moral biti.

PS: za ilustracijo tvoji ideji o upravičenosti samovoljnega odločanja, kateri zakon bom spoštoval in katerega ne (ni mišljeno kot grožnja): meni ni všeč KZ, saj bi rad neovirano pobijal ljudi. Kaj praviš, si za kavico in globoke vbodne rane? Jaz častim. /Konec ilustracije.

Pa pojdiva lepo po vrsti. Najprej moraš vedeti da na zahodu v demokracijah westminsterskega tipa politiki nekreirajo politike temveč jo zgolj izvajajo. In Merklova v Nemčiji, Macron v Franciji, Mayeva v Britaniji,... so samo izvajalci politike in politik,ne pa tudi kreatorji. Kreatorji politik so strankarska vodstva kjer so pa politiki, ki kandidirajo na volitvah in zasedajo javne funkcije v manjšini glavno besedo imajo pa ljudje v strankarskih aparatih,ki nikoli ne kandidirajo na kakršnih koli volitvah in so v najboljšem primeru tudi če so zaposleni v javni administraciji 3.ali 4. linija na ministrstvih, tam kjer se dejansko stvari kreirajo.
Merklova je odprla meje Nemčije,ker so od nje tako zahtevali njeni dejanski strankarski šefi, od katerih večina prihaja iz vrst nemške poslovne oligarhije, da so znižali pritisk na ceno dela, ki se je tedaj začela poviševati zaradi pregretega nemškega gospodarstva.
Problem italijanskega javnega dolga se vleče od obdobja ko je Italija prevzela euro kot svojo valuto ker je bila v klub euro držav spreta na osnovi svoje velikosti in dolžine bivanja v evropskih integracijah ( ena od ustanovnih članic današnje EU) ne pa na osnovi finančnih parametrov. Za časa lire so italijani ta problem reševali z dotiskavanjem lir in plasiranjem le teh na finančni trg mimo komercialnih bank , z vstopom v euro območje pa to ni bilo več mogoče. Z tem problemom se v Italiji do krize 2008 nihče ni resno ukvarjal, potem je prišel Monti,ki je stvari nekako uredil, njegovi nasledniki pa se ponovno javno finačnih vprašanj izogibajo kot hudič križa čeprav so ključni problem italijanske družbe in države.
O Španiji in Kataloniji je pa brezveze izgubljati besede.
Ko naštevaš države pozabljaš na njihov dejanski status, ki ga mnoge od držav nočejo sprejeti takšnega kakršen je, ker jim iz takšnih ali drugačnih, večinoma namišljenih, razlogov ne ustreza. In tu najdeš vse "antisistemske" stranke in gibanja, ki z jezikom obljubljajo nebesa, niso pa dejansko sposobne zagotoviti niti minimuma tistega kar obljubljajo.