Že elementarna ekonomija nas uči, da so dolgoročni dolgovi boljši od kratkoročnih. Če bi država kratkoročne kredite reprogramirala v dolgoročne bi dolžniško breme bilo manjše. Več denarja bi ostalo za porabo in gospodarstvo. Poglejmo primer v okroglih številkah na podjetniški način. Če kupiš hišo za 100 tisočakov pri 2 tisočakih mesečnega dohodka boš za poplačilo 25 letnega kredita potreboval tisočaka na mesec in bo za življenje (za porabo) ostal tisočak, če pa vzameš kredit z enako obrestno mero na 7-8 let boš imel mesečni obrok 2 tisoč evrov in boš crkel, ker ti nič ne bo ostalo za življenje in boš moral vzeti novi kredit, pa še novejšega in boš postal finančni suženj. Sicer, tudi država Slovenija nenehno jemlje nove kredite in reprogramira stare.

No, no. Morda pa te kratek plačilni rok sili, da si skromen pri lastni porabi in bolj učinkovit v biznisu in takšnem ali drugačnem (dodatnem) služenju denarja, saj te motivira upanje po čimprejšnji vrnitvi denarja banki oziroma kreditodajalcu.

To pa je tudi stvar osebne percepcije stvari kot take.

(Jaz najraje čim prej povrnem kredit / dolg (mnogo pred rokom), žal pa imam dolžnike, ki ne spoštujejo rokov. To pa je že druga zgodba.)

(Plačilne navade so pri nas še zmeraj nepoštimane, ampak se zlagoma ta vidik izboljšuje, vendar vseeno prepočasi.)

Še posebej so odlični oni dolgoročni dolgovi po 5 in 6%, zaradi katerih bo imela država še 10 let previsoke stroške obresti.
Naslov je pa itak fejk njus.