Bo pa zato kupovala celotna Azija in še vsi ostali. Je pa jasno, da se svet deli ponovno. Po kolonializmu, obeh svetovnih vojnah in hladni vojni prihaja digitalno-ekonomska vojna, kjer je seveda Kitajska daleč najmočnejši igralec. Posledično to pomeni razpad sveta v interesne cone in zanimivo je pogledati, kaj kdo dobi. Amerika poleg tradicionalnih zaveznic Kanade, Velike Britanije, Irske, Avstralije, Nove Zelandije, Japonske, Tajvana in Južne Koreje (manj kot 600 milijonov ljudi), zagotovo dobi še Mehiko, Latinsko Ameriko in Južno Ameriko, kar v človeških virih znese manj od pol milijarde. Tako da v celoti vzeto Amerika ne more računati na več kot milijardo in pol ljudi, pri čemer je treba upoštevati, da sta Tajvan in Južna Koreja že v oklepaju in bosta kmalu zavzeli nekdanji položaj Zahodnega Berlina. Zanimivo, da je realnost takega pogleda povsem nova in še pred desetimi leti ni bila možna.

Kako je prišlo do tega in kaj Amerika svojemu naravnemu okolju sploh lahko ponudi.

Trumpovo mnenje, da je Amerika, s tem ko je produkcijo prenesla v tujino, Kitajcem zgradila novo Kitajsko, je povsem točno. Večji del problema, ki pa ga Trump, vsaj javno, zaobide, pa je v tem, da je glavnina dobička iz tega naslova končala v povečanem osebnem bogastvu tistih, ki so ta prenos izvajali. Tako Trump javno poudarja posledice te Obamove orientacije, to je, izginotja delovnih mest v Ameriki, kot naravno dejstvo ekonomske politike, kjer je politika zamudila priložnost, da to dejstvo prepreči. Če pa pogledamo anamnezo ameriške ekonomije kot globalnega pojava v zadnjih 15. letih, vidimo, da v njej zgodovinske vloge v dominantnem smislu ni odigrala tehnologija kot brezprizivno družbeno sredstvo, amapk specifičen način vodenja gospodarstva s strani izobrazbe MBA.

Na tej točki nastopi več momentov. Če v tem času primerjamo delovanje MBA v Ameriki, na Kitajskem in v Sloveniji, vidimo pomembne razlike v vzvodu in njegovi dinamiki, in sicer, vzvod je lahko bil ohranjanje status quo, kot je to primer v Sloveniji, ali skoraj popolno razbijanje vsega starega, kot je to bil primer v Ameriki in na Kitajskem. Vendar obstoji razlika v gonilu vzvoda. V Ametiki in na Kitajskem je gonilo vzvoda bila tehnologija, v Sloveniji pa korupcija in organiziran kriminal.

Razlika v delovanju med MBA izobrazbo je tako nastala v tem, da je v Ameriki MBA rezultate fintech knalizirala na svoje račune, na Kitajskem na račune države, v Sloveniji pa je MBA fintech preprečevala, ker je to bil edini način, da je s svojo naravno in na slovenski univerzi pridobljeno bebavostjo lahko ohranila položaje. Z generiranjem in varovanjem takega položaja MBA je Milan Kučan v preteklih 30. letih Slovenijo in Slovence okradel za več kot 250 milijard + strošek bebcev na položajih.

Vidimo, da so bile razmere v zvezi z MBA izobrazbo v preteklih desetletjih v Sloveniji še veliko slabše kot v Ameriki, saj tukaj ta izobrazba ni dovoljevala razvoja in tako ni kradla iz tega segmenta, pač pa je sistematično, na osnovi hitlerjanske zakonodaje, kradla polovico vrednosti produkcje najnižjega tehnološkega nivoja.

Zato tudi slovenski delavec za produkcijo istega, kot njegov kolega v Nemčiji, dobi neto pol manj. Če pa pogledamo z vidika bruto, vidimo, da slovenski producent najnižjega tehnološkega nivoja iz svojega žepa plačuje veliko višji bruto znesek od nemškega, saj v Nemčiji ta del solidarnostno plačajo višji tehnološki nivoji. Tisti, ki jih pri nas ni. Ni jih pa zato, ker v nasprotnem primeru kučanovska nesposobna banda, ne bi imela česa krasti.

Uriah Heep.