Ogled "razprave" v DZ je ogled razkroja in nedelujoče države. Izgledalo je, kot sodobna verzija filma:"Let nad kukavičjim gnezdom", seveda pred prvim nastopom glavnega igralca Nicholsona, ki igra edini mejni primerek razumne osebe v filmu.

Nastop MF že z videzom, kaj šele z vsebino ponazarja ubogost in pritlehnost tvorbe, ki si je samo-nadela ime Republika Slovenija. Njegov nič kaj izviren izum "učinkovitega" reševanja problema je v tem, da do rešitve, katero goreče rešuje, niti slučajno ne more priti, ker je vpletel časovno komponento s celim kup dodatnih varovalk in motil.

Že ob pripravi zakonske pobude ve da, ko že zdavnaj ne bo več državnega skrpucala RS, bo ECB še vedno tožila pred EU sodiščem njen zakon, da naj bi BS plačala rop slovenskih državljanov, ki ga je skupaj z Vlado RS, Ministrstvom za finance, Banko Slovenije, Državnim zborom RS in Ustavnim sodiščem RS izpeljala Republika Slovenija.

Država si je zakuhala res lep gordijski vozel pri reševanju katerega se kaže vsa njena beda in nemoč. V očeh državljanov pa ugled in vera v državo RS (in EU) tone, tone, tone...

Paradoksalno, da se v bančni sanaciji leta 2013 oškodovani državljani, smemo nadejati morebitne pravice le s strani Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Pravice in pravne države od RS ni pričakovati, kljub tolikoratnemu poudarjanju v razpravi , kako je Ustavno sodišče brez sence dvoma ugotovilo z razsodbo, kako je vsa rabota "bančne sanacije leta 2013" skladna z 2. členom ustave, razen člena, da se oškodovanci na razlastitve ne smejo pritožiti in ne dobiti informacij, zakaj so razlaščeni. Kako pravno in socialno! In zakaj zdaj to po tolikih letih tako premlevamo???!!!

To ti je sodišče, le da ne za Slovence in Slovenijo, ampak tako vazalno, za tuje finančne predatorje, ki se mastijo z izplačili dokapitalizacijskih dobičkov "nekdaj naših - zdaj rešenih" bank!

Po temeljnem aksiomu je hlapec vedno kriv, četudi izvaja naloge, ki mu jih je zapovedal njegov Gospodar. Za poučitev nevednim; ogled nadaljevanke:" Yes, Milord."

In drugi aksiom je, da hlapec nikoli ne skuša svoje odgovornosti podtakniti Gospodarju, še manj, da bi tiste oškodovance iz njegovih rabot napotoval po odškodnino k Gospodarju. Lepo bi bilo, če bi »naši« to vedeli!

Če ni nikogar v imenovanih institucijah, ki bi znal vozel presekati, je najbolje, da ugasnejo luč, zaklenejo vrata in se napotijo z njim proti Dunaju, da povprašajo, če slučajno rabijo 2 milijona nesposobnih, pridnih in zvestih hlapcev.

Tam vedo, kako se takim stvarem streže in komu sodi katero mesto.