Se mi zdi, da bi moral ti svoje vire še enkrat pogledat. Vsaj pet velikanskih ameriških podjetij je bilo v zadnjih 30. letih ustvarjenih iz nič in seveda niso v nobeni zvezi s starimi oligarhijami. V resnici je tako, da v kolikor se ti stari oligarhi niso pravočasno lotili priskledovanja pri novih bogataših, so danes mikroskopsko majhni in nepomembni. To, da MBA v Ameriki in drugje ni odločala, enostavno ni res. Poglejmo primere: AOL, JDSU, KODAK, NOKIA. Velikanska podjetja svojega časa, vodilna, poznana in profitabilna po vsem svetu. Vsa po vrsti so propadla v kratkem času, izključno zaradi napačnih odločitev menedžmenta, ki je seveda za seboj imel MBA izobrazbo. Niso lastniki sprejemali ključnih odločitev, ampak izvršniki. Poglej primer Yahooja, kaj je iz njega naredila vrhunska menedžerka. Leta 2000 ni bilo še nikjer nikogar, nobene resne konkurence. Yahoo je bil svetlobna leta pred vsemi ostalimi. Vendar nikamor se ni premaknil. Po tvojem ga niso premaknili lastniki, ki pa jih je bilo na milijone. Tako da so, kot v drugih podobnih družbah, menedžerji dejansko upravljali z lastnino in ne samo delovali kot izvršniki.

S tem v zvezi imamo v Sloveniji, s strani debilov, ki predavajo na slovenskih univerzah, zelo velik problem. Če izvzamemo kučanovske opice, ki so res ekstremen primer debilnosti, vidimo, da so po osamosvojitvi tako ekonomisti kot sociologi na veliko propagirali privatno lastništvo, ki da je Ameriko in ves svet vodilo v veliko prosperiteto. Nikoli takrat in nikoli kasneje pa ti doktorirani debili niso povedali, da skoraj pri vsaki ameriški velikanski multinacionalki, v delniški knjigi, med prvih tisoč delničarjev po številu delnic, ne najdeš nobenega Johna Smitha, torej, ameriške prispodobe fizične osebe. Velikih podjetij, ki so v velčinski lasti ene osebe ali ene družine, je v Ameriki mikroskopsko malo. V povsem privatni lasti so v Ameriki mala in srednje velika podjetja, za katera v Evropi niti ne vemo, da so nastala ali propadla. Še manj vemo, kaj ta podjetja sploh delajo.

Na tak način, s pomočjo doktoriranih debilov s slovesnkih univerz, se je potem v Sloveniji uničilo Iskro, Ljubljansko banko in številne druge firme. Zrcalni del istega pa je bila faktična realizacija kučanovskega organiziranega kriminala, ki se je izvajala izključno zato, da čisto določeni ksihti postanejo lastniki kapitala in se na ta način obagatijo z denarjem, ki ga je bil Milan Kučan delavcem ukradel. Kajti teba je vedeti, da je samoupravna lastnina po ustavi bila neprimerno bližje privatni lastnini, kot pa državni lastnini. To pa seveda pomeni, da je Milan Kučan po letu 1990 kradel privatno lastnino in jo razdelejval svojim banditom. Ker ubogi prekmurski butec ni bil razumel, da so v Sloveniji doktorji ekonomije, prava in sociologije enake opice, kot je on sam, in tega še danes ne razume, je v Sloveniji tako, kot je. Zaradi vodenja organiziranega kriminala in organiziranja sodnega sistema kot korupcijskega sredstva, bi Milan Kučan moral biti v Sloveniji procesiran in obsojen za zločine proti slovenskemu narodu.

Ko je Xi govoril o kitajskem zaostanku in ne o zaostajanju, je govoril nasplošno, na pa o G5.

Ker povezuješ Trumpa in Kučana je treba napraviti razliko med njima. Kučan je leta 1990 vse niti imel v svojih rokah in samo od tega ali bo te niti upravljal kot opica ali kako drugače, je bilo odvisno, kaj bo s Slovenijo. To je Deng na Kitajskem z zrcalne strani dokazal. Ker Deng ni bil opica, niti ni bil odvisen od kake kučanovske opice, je Kitajska prosperirala in dohitela ZDA. Ker Kučan nikoli ni bil kaj več od opice, je Slovenija že 30. let v riti. Trump pa je v roke dobil državo, ki so jo v rit spravile MBA opice, ki so vse delo iz Amerike spravile na Kitajsko, niso pa računale s kitajskim tehnološkim prebojem. Razumevanje tega spet sega na področje družboslovja in ameriške ingnorance v zvezi z vrednostjo toliko propagiranega otresanja z gobcem. Vse skupaj je bilo samo maska in igra, dokler MBA ni vsega zavozila. To je bil tudi edini razlog za finančno krizo. Kriza v Ameriki se je začela, ko sta se dve veliki banki dokopali do načina, kako okrasti druge banke in sklade.

Svetujem ti, da tiste 40 in 50 let stare levičarske knjige, iz katerih prebiraš, daš nazaj na polico in se lotiš kopanja po internetu, zlasti po ameriškem. To, da je slovensko gospodarstvo izgubilo vez s poltiko in da obstajajo neki stari - novi lobiji, pa tudi prvič slišim.

Uriah Heep.

Managment v privatrni lastnini ne odloča o ničemer stratešekem temveč zgolj in samo izvaja voljo in želje lastnikov. Lastniki so pa tisti, ki odločajo o ključnih odločitvah. Pri velkih podjetjih pa nikoli managerji niso lastniki v tolikšnem obsegu da bi mogli vsaj sokreirati kja še le odločati o strategijah.
praktično vsa podjetja so v končni instanci v privat lasti. To če ni na vrhu med največjimi delničarji Johnov Smithov temveč skladi, fundacije, ipd, ne pomeni da nisov lasti oligarhov, samo ti oligarhi so skriti za pravnimi osebami iz finančenga sektorja. Zato obstajajo fundacije, skladi, off shori.