Svet je danes bistveno drugačen, kot je bil v času padca Berlinskega zidu. Izgleda, da so se Američani takrat ušteli, ko so to forsirali. Nihče v Ameriki, se vidi, da kmalu po tem ni bilo več Kissingerja okoli Bele hiše, namreč ni računal s tem, da se bosta Kitajska in Rusija prej kot v 20. letih povsem pobrali. Američani so tako še leta 1999 računali na popolno prevlado v svetu, danes pa je jasno, da je svet na novo radeljen, in sicer, na pocarsko EU, na roko v roki Kitajske in Rusije, na Afriko, večinoma bratsko radeljeno med Ruse in Kitajce, na Azijo pod kitajsko kontrolo in ostalo, kar pripade Ameriki. O tem je med velesilami verjetno tudi že narejen okvirni dogovor. Sivo cono predstavljata samo še Indija in Arabija.

Vprašanje pa je, v kolikšni meri je oblika tega dogovora o interesnih sferah čista. Če je za Ruse Venezuela protiutež za Afganistan in Iran, potem nadaljni potek v Venezueli gotovo ne bo povsem gladek. Poleg tega pa so tukaj še Kitajci, s katerimi je tudi treba računati, ne glede na to, da jim bo zadeva Venezuela predstavljala branje Alana Forda, saj Kitajci vedo, da imajo domače dvorišče, to je, Tajvan in Južno Korejo, že počiščeno, in da se samo čaka dan njegove slovesne otvoriteve pod kitajsko kontrolo. Japonska pa se bo itak sama postarala in z roboti bodo Kitajci zadeve že nekako uredili.

Uriah Heep.