Med Dubčkom in Dengom ni možna nobena primerjava. Dubček je bil navadna zguba in je postal heroj samo zato, ker je bil Brežnjev popoln bebec. Razmere so takrat bile take, da če bi opici nataknil belo srajco, suknjič in kravato, bi Zahod slavil opico. Ker ni bilo na voljo opice, je slavil Dubčka.

V bistvu je Dubček imel srečo, ker so ga Rusi takoj sneli, sicer bi ga Čehi kmalu sami ubili. Precej podobno srečo je imel tudi Allende, le da je bila njegova sreča še bolj prijazna do ljudi. Naše družboslovje Dubčkovo obdobje, kot druga ekscesna obdobja našega videnja socializma (blatenje Stalina, Korejska vojna, Afera Djilas, Madžarska revolucija, Kubanska kriza, Vietnamska vojna, Afera Ranković, umor Borisa Kraigherja, aroganca Allendejevega fašizem, serija državnih udarov Josipa Broza v Jugoslaviji v letih letih 1971 - 1972, umor Đemala Bjedića, Afera Jovanka, toleriranje kulta Josipa Broza, večkratni vdori srbske politike, ob asistenci JLA in Udbe, v finančni sistem Jugoslavije, Kučanova ločitev Slovenije od Jugoslavije na najslabši možen način, trije državni udari v Sloveniji po Aferi Depala vas) obravnava na ravni četrtega razreda osnovne šole. Se pravi, profesorji FDV z intelektom, ki ga daje 4. razred osnovne šole, so podkupljeni zato, da se teh tem izogibajo. Enako, čeprav iz povsem drugih razlogov, se izogibajo tudi obravnavi sodobne Kitajske. Cilj slovenske levice, razen tiste v času Staneta Kavčiča, je namreč (bil) en sam, to je, krasti kolikor se da in pomesti pod preprogo vse, kar se da. Ne misliti, da gre za slučajne dogodke. Kučana je vedno vodil načrt enakega izvora, kot je v Nemčiji vodil Goeblesa, kar seveda ni čudno, saj gre za identičen sistem. To, kar se je v Sloveniji po osamosvojitvi, brez pomoči Amerike, zgodilo, je namreč to, kar bi se v Nemčiji zgodilo brez Nurnberškega procesa. Zato se je Milanu Kučanu tudi tako mudilo iz Jugoslavije, da ga Američani, zaradi zločinov proti Sloveniji, ne bi postavili pred jugoslovansko oziroma slovensko varianto Nurnberškega sodišča. Na nesrečo Slovencev je tudi slovenska desnica, brez Pučnika, popolnoma nesposobna. Nekaj let pred osamosvojitvijo sem se v neki družbi srečal s človekom, ki se mi je predstavil kot bodoči slovenski škof, kar je kmalu po osamosvojitvi tudi v resnici postal. Ne moreš verjeti, kake bedarije so lezle iz njega. Tako mi je bilo pet let pred osamosvojitvijo povsem jasno, da bo slovenska Cerkev ob kakršni koli ekscesni situaciji samo suho prdnila. Njihovi ljudje, razen o pobožnjakarskih zadevah, o nobeni stvari ene čiste niso imeli. Tako, da Slovenija je ob odsotnosti Amerike ob osamosvojitvi pač padla v to brežnjevistično sranje, v katerem je, in je po mojem tudi že izgubila vse možnosti, da se iz njega izvleče. Ni več rešitve za celoten narod. Je samo še rešitev za posameznike s tehnično izobrazbo in samo izjemoma za tiste z družboslovno izobrazbo. Slednja možnost obstoji samo v primeru, da dotični slovenske univerze niso jemali resno in so ves čas študirali zgolj toliko, da so izdelali izpite, zraven pa študirali prave stvari in jezike. Iz tega lahko vidiš, koliko je slovenska univerza v resnici vredna in za koliko je Kučanova banda okradla slovenskega delavca, ker mora vse to idiotsko sranje že 30 let vzdrževati.

Uriah Heep.