[FIN-353404]
Hčerka dela doktorat v Bruslju. Priložnost se ji je ponudila na hitro, saj je bil profesor z njo zadovljen in jo je priporočil svojemu kolegu. Šel sem z njo in ji pomagal da sva v enem tednu najela stanovanje, uredila vpis, odprla bančni račun, prijavo na občini, uredila zdravstveno zavarovanje, odšla po nakupih v IKEO. Vedno in povsod so nama točno povedali kaj je potrebno narediti, da bova opravila po kar sva prišla. Nihče naju ni pošiljal od vrat do vrat, ampak na konkretna vrata. Torej se med sabo javna uprava zelo dobro pozna. Ne pa tako kot naša, ko še za soseda-o ne vedo kdo je. Ko sva sklenila najemno pogodbo za stanovanje in je lastnica želela nekako drugače zavarovati nepremičnino zaradi morebitne namerne ali nenamerne škode,kot se nam je zdelo da je prav, je vmes posegel bančnik in zadevo takoj uredil (pri odpiranju računa nama je dal nedvoumno vedeti, da se najemna pogodba in zavarovanje sklene izključno pri njemu za vse študente te fakultete). Povedal je da je on tukaj na delovnem mestu bančnika in da je njegova dolžnost ščititi študenta-tko in je gospe takoj dal vedeti kako to gre. Ni se nič bunila, ker je bila utemljitev več kot očitna in se zavedajo kako pri njih deluje zakonodaja. Če pogledamo našo zakonodajo potem smo slabši od latino držav.

Vedno ko se vidimo preko FT je dobre volje, enako domači. Ko pride domov smo jo vsi veseli in jo crkljamo. Ona nam vrača veselje in nas še dodatno povezuje kako je zunaj kot temu tako radi rečemo tisti, ki smo doma v Sloveniji.
In sedaj na temo: s soprogo in njenima bratoma se zelo bojimo da bo ostala v Bruslju, kjer ima delovne pogoje več kot odlične, mentor jo pošilja na kongrese, pošilja jo po znanje v pospeševalnike, pomaga ji na strokovni ravni, vodstvo faksa jih stalno dodatno izobražuje kako se študentje predstavljajo na predavanjih študentom, podjetnikom ali uradnikom. Karkoli potrebujejo pri delu morajo na kratko utemeljiti in je zadeva odobrena, če ne pa skupaj pogledajo kako bi bilo dobro za vse njih, da pridejo do izjemno dragih komponent, pred enim letom so dobili elektronski mikroskop enakovreden kot ga imajo na Kemijskem institutu (tukaj ne moremo primerjat koliko katera država podpira znanost, pri nas vemo da je žalost). Dogaja se ji na polno, pa še niti enkrat ni rekla da se počuti tujka ali da so ji rekli da je tujka v njihovi državi.
Skratka pogoji ki jih ima je primerjala z svojim mentorjem z slovenskega faksa in je samo z glavo skomigal, koliko časa on porabi samo da mu odobrijo nakup kulija, pa še tu ga država sekira zakaj je dal 30 centov, če bi lahko dal 25, s tem da mora izpolnit en kup papirologije.
Osebno mnenje očeta opisane hčerke, ki dela doktorat v tujini. Ostani v Belgiji, bilo bi pa lepo da če se le da sodeluješ tudi z slovenskimi znastveniki in delno pripomoreš k boljšim uspehom naših ustanov, oz. skupnemu napredku za vse ljudi na tem svetu.
Srečno hčerka, imamo te radi, odločite je tvoja.

Si na istem kakor sam, sin študira v Grenoblu, zadovoljen z delom,mi bi pa radi, da ne bi ostal.... In tu se podobnost neha. Po njegovih izkušnjah je slovenska birokracija svetlobna leta hitrejša kot francoska.... Pač lokalne značilnosti, zaradi katerih pa ni za obupat. Lahko pa bi začeli naši "podjetniki" malce razmišljati ali res potrebujemo šolstvo, recimo naš omnipresentni 311xxx. Končno bi se lahko vsi šolali v tujini, saj nekatere šole prav iščejo kadre v Sloveniji, pa še stalo nas ne bi nič in JU bi bilo v trenutku za 1/3 manj!

Lahko pa bi začeli naši "podjetniki" malce razmišljati ali res potrebujemo šolstvo, recimo naš omnipresentni 311xxx. Končno bi se lahko vsi šolali v tujini, saj nekatere šole prav iščejo kadre v Sloveniji, pa še stalo nas ne bi nič in JU bi bilo v trenutku za 1/3 manj!

Zanimiv predlog, problem je v tem, da JU ne bi bilo niti za odstotek manj

Zadeva je zelo enostavna, pri nas še vedno vlada nevoščljivost tako med profesorji kot med fakultetam. Ko je hčer prišla k profesorju za magistersko izbiro, ki ni najbolj pribljubljen a se je vseskozi izkazal za avtoritegne profesorja, ki prizna tudi svoje napake, jo je najprej vprašal, če je drugje mest zmanjkalo, dobil pa je iskren odgovor, da njo ta snov zanima in tako je naredila magisterij, ki je njej odgovarjal.
Z administracijo sva imela ne samo srečo, imela sva srečo ker sva tudi sama vedela kaj morava storiti z manjšimi popravki.
Novi mentor ni mogel verjeti ko je čez en teden prišla v laboratorij in mu na vprašanje kako daleč je z urejanjem stvari in ali že ima stanovanje, odgovorila da ima vse urejeno. Bil je popolnoma zmeden.