No, lepo sedaj vsi besedičijo. Ko bo pa čas za to, da se dejansko nekaj sprejme in spremeni tudi za lažje poslovanje podjetij, bo pa konec ljubezni. In že danes vemo, da bodo tisti, ki bodo potegnili krajšo, delodajalci. Delodajalci pa bodo to potem prenesli na delavce. In to mislim na delavce v zasebnem sektorju.

Najhuje pa je, da tudi če bodo delavci v zasebnem sektorju to mirno gledali in še več delali, da ne bo nič boljše. Ker apetiti nenormalno obsežnega javnega sektorja so nepotešljivi.

Včeraj sem gledal oddajo Agrument na Planet TV. Šokiran in zgrožen. Kakšni človeški izmečki ala Pikalo, Györkös, vodstvo UKC Ljubljan itd. se to svaljkajo po pomembnih funkcijah. In to so ljudje, ki pišejo zakone, pravilnike ter jih izvajajo, pa ki kadrirajo po javni upravi. Nam določajo smer. To drugega kot razpad sistema ne more biti. Ja, so veliki sistemi, z ogromno denarja. Zato ne morejo kar propasti z danes na jutri. Se pa že vrsto let dogaja huda erozija, ki je iz leta v leto večja. Sistem postaja vedno bolj degenerativen. Nima več imunskega sistema. Ni sposoben izločati nesposobnih, pokvarjenih, škodljivih. Zato se v teh sistemih počasi ruši tudi tisto, kar je včasih delovalo rutinirano in zanesljivo. Kaj ima to veze s sindikati in delodajalci? Brez posegov v javni sektor prestrukturiranje, davčna razbremenitev itd. ni mogoča. In še, ker je v resnici v Sloveniji javni sektor tisti, ki ima škarje in platno v rokah ter določa koliko prostora za dihanje ima zasebni sektor.

No, pustimo se presenetiti.