Eno je, če se država zadolžuje po 1,5% obrestni meri, drugo pa če to počne ob 3,5% obrestni meri. V tem primeru je tako:
- v krizi je to sprejemljiva cena, da ne pride do kaosa in anarhije, v gospodarstvu, financah in družbi nasploh,
- v konjukturi (četudi v zatonu le te) pa to pomeni, da se država za nekaj, kar nedržavni (tuji) lastnik poje - na njen račun,
- in finalno, pričakovati, da je država moder vlagatelj..., he, he, vemo, kako se s to parolo konča v resnici - in kje je ta presežek spet konča.

Torej, ko slišim politika, da bo z zadolževanjem države izboljšal stanje v gospodarstvu... se je že na srednji rok treba boječe držati za denarnice.

Ko mine veselica, pride vedno bolj grenko spoznanje. V dvojni dozi. Kot pri Grkih.