Veliko zaslug za to, da populacija misli, da ji gre slabo in da je vse narobe, nositei ravno novinarji. Veliko raje pišete le o slabih stvareh, redko zaslediš pozitiven članek, da se je nekaj dobrega zgodilo.
A je potem čudno, da ob poplavi negativnih, pesimističnih člankov, človek misli, da je vse okoli nas slabo?

Pišite le o dobrih stvareh, pa se bo tudi mnenje ljudi spremenilo. Komu že služi strah? Kapitalu, oblasti, ali pa tistim, ki bi radi prišli na oblast?

Ste novinarji res tako zagrenjeni?

[itoh001]
Veliko zaslug za to, da populacija misli, da ji gre slabo in da je vse narobe, nositei ravno novinarji...

Čegevara Kordiš je javno napisal, da bi nacionaliziral zasebna podjetja, torej vzel bi Akrapoviču Akrapoviča, Boscarolu Pipistrel, meni bi vzel moje podjetje, obrtnikom bi vzel obrti...Kaj naj novinarji in mediji naredijo ob taki grožnji in napadu vplivnega predstavnika vladajoče stranke in poslanca?

Pišite le o dobrih stvareh, pa se bo tudi mnenje ljudi spremenilo. Komu že služi strah? Kapitalu, oblasti, ali pa tistim, ki bi radi prišli na oblast?

Poskusimo takole? Slovenija je srečna dežela v kateri gradimo družbo z najmanjšo razliko med revnimi in bogatimi. Zjutraj, ko se peljemo v službe lahko vidimo po cestah mrgoleti tisoče avtomobilov. Gneča nas ne moti, saj se veselimo srečnih ljudi - vsakega v svojem avtomobilu. Danes ima hvala bogu avto vsak delavec - časi neudobnih javnih prevozov so k sreči že minili. Za okolje skrbimo tako močno, da bo čez nekaj dni zadnja čistilna akcija, potem pa jih ne bo nikoli več, ker bo Slovenija od te akcije dalje povsem zelena in očiščena!

Kdaj pa kdaj po ulicah pridrvi rašilni avto iz enega od množice urgentnih centrov in pripelje bolnika v največji klinični center, kjer mu takoj na pomoč priskočijo mešane ekipe slovenskih, ameriških, čeških, izraeleskih in hrvaških zdravnikov.

Ob skoraj popolni zaposleni se v nacionaliziranih podjetjih in uradih vsi zaposleni: uradniki in delavstvo, skupaj s poštenimi intelektualci dogovarjajo, kako bi še olajšali uredil in osmislili pravila po katerih bi vse teklo brez ovir.
V trgovinah se tare ljudi: medtem ko starši veselo nakupujejo in posel cveti, otroci radostno posedajo po majhnih barčkih in restavracijah kjer se igrajo z mobiteli in si izmenjujejo sporočila o šolskih nalogah.
V popoldanskih urah se na planjavah in tratah zbirajo delovni ljudje in s pesmijo in harmoniko ter s simbolnim orožjem iz svetovnih vojn v rokah obujajo lepe spomine na preganjanje sovražnikov iz domovine. Brez njih bi še vedno trpeli pod zasužnjevalci. Z zanimanjem zrejo na prostrana področja, kjer bodo vsak hip zazvenela lopate in bodo pričeli graditi najmodernejšo 29 km dolgo progo, ki bo postala arterija našega gospodarstva. Vsi so v veselem pričakovanju novih delovnih zmag.
Ob poslušanju modrosti starejših, se mladi intelektualci pripravljajo na končne zključne izpite in doktorate, s katerimi bodo lahko v tujini tujim zaposlovalcem z našim lastnim znanjem odvzeli še več denarja in ga poslali v domovino. S tem bodo tudi on dali svoj prispevek Sloveniji k še višjemu blagostanju, zadovoljstvu ter sreči vseh nas.