Gre za konkretni primer v našem koncernu. Kot solastnik imam vpogled v oba delodajalčeva stroška. Tako nemškega kakor tudi slovenskega.

Kot pa sem omenil, ne glejmo povprečnih plač. Saj za povprečno plačo ne zaposliš sposobnega inženirja ne pri nas kakor tudi v Nemčiji ne za tisti bruto, ki je tam naveden pri vsaki državi.

Glavni problem, ki se pri tem pojavi je, da pri panogah, kjer so male dodane vrednosti nima Slovenija kaj iskat saj z Rmounijo in Bulgarijo težko konkuriramo. Tam, kjer pa so visoke dodane vrednosti in je zahtevana visoka izobraženost kadra, smo pa pahnjeni v nemilost saj težko ponudimo primerljive plače s tujino, ker je pri nas ekstremno progresivna dohodninska lestvica. Tako se moramo boriti, da sposobni ljudje ne odidejo v tujino in smo posledično stroškovno nekonkurenčni z Nemčijo/Avstrijo.

Pritrdim lahko samo prenizki dodani vrednosti. Ne morem pa se strinjati, glede tega, da so dajatve kljucne pri tem, da podjetja ne dosegajo zadostne dodane vrednosti (zal, ostajam preprican, da je potrebno v primerjavo vkljuciti se kaksno variablo za primerljivost in ostajam pri tem, da je strosek dela v tujini/ primerljivih usposobljenih-strokovnih tujcev visji; Nem, Avs - to kar mora biti za nas edino relevantno). In menim, da ne zastopan stališča "na pamet".