Problem ni v davkoplacevalcih. Problem je v drzavni upravi, ki ne zna organizirati in podeliti dela tistim, ki bi posel opravili. Inspektorji nadzirajo zbiranje, locevanje odpadkov.Drzavljane. Tistim, ki so placani za procesiranje, pa nic ne morejo? En kup dobro placanih birokratov, ki predavajo o kroznem gospodarstvu. Ljudje smejo biti potrosniki. In imajo pravico, da se ne dusijo v odpadkih. Kolikokrat je treba placati to, da na koncu nekdo ugotovi, kako se nic ne da. Kako bi se moralo. Pa to.

Marinka Vovk je doktorica bioloških znanosti

Gospa je svojo pot v globočine ekologije in smetoslovja začela na pedagoški fakulteti v Mariboru in diplomirala z nalogo "Kontrola učinkovitosti delovanja čistilne naprave v Gorenju - Gospodinjski aparati" (ekologija / čistilne naprave / industrija / diplomska dela),
plus.si.cobiss.net/o...ib/6780424

Potem je študij nadaljevala na ljubljanski biotehniški fakulteti z magisterijem na temo "Poučevanje okolijskih vsebin s poudarkom na gospodarnem ravnanju z odpadki" (okoljevarstvo / ekologija / izobraževanje / okoljska vzgoja / odpadki / trajnostni razvoj)
plus.si.cobiss.net/o...bib/371791

in ga kronala na oddelku za agronomijo biotehniške fakultete univerze v Ljubljani z doktorsko disertacijo "Znanje o okolju kot osnova za gospodarno ravnanje z odpadki", ki ima v Cobissu naslednje predmetne oznake: "Ekološka vzgoja, Osnovne šole, Disertacije, Ravnanje z odpadki, Varstvo okolja, Disertacije, ekološka zavest, trajnostni razvoj".
plus.si.cobiss.net/o.../116282368

in ustanoviteljica Centrov ponovne uporabe.

Ki bi brez raznih subvencij in pomoči najbrž crknili hitreje, kot so bili ustanovljeni. Nižja obdavčitev dela je seveda v interesu delodajalcev in firme, v katerih je dr. Vovk direktorica oz. prokuristka, so v večinski lasti njenega moža. Po javno dostopnih podatkih nimajo prav veliko zaposlenih in tudi ne izdatnih prihodkov, v vse pa redno teče denar iz državnih blagajn. Denar zbran od preveč obdavčenega dela, ki (do)plačuje za delo, ki se ne izplača?

erar.si/prejemnik/82...a-porocila (lani 49 kEUR prihodkov, 9,3 zaposlenih, stroški dela 142 kEUR, 101 kEUR iz sektorja država)
erar.si/prejemnik/80...a-porocila (lani 73 kEUR prihodkov, 10,7 zaposlenih, stroški dela 173 kEUR, 109 kEUR iz sektorja država)
erar.si/prejemnik/76...a-porocila (lani 232 kEUR prihodkov, 10,6 zaposlenih, stroški dela 195 kEUR, 52 kEUR iz sektorja država)

je bila zaposlena na vodilnih položajih v podjetjih, kjer je ekologija primarna dejavnost

V zgoraj naštetih firmah je primarna dejavnost ravnanje z nenevarnimi odpadki, lahko bi rekli smetarstvo, segment komunalnih storitev. Če nekje zbiraš še uporabne stvari, jih malo očistiš, popraviš, zašiješ, to ni ekologija. Ta dejavnost je že dolgo znana kot servis, starinarnica, zastavljalnica, bolšjak ipd. Nobeno akademsko modno izmišljevanje fensi-šmensi eko-oko nazivov tega enostavnega dejstva ne more spremeniti.

Ekologíja je po SSKJ:
1. varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja in
2. veda o odnosu organizmov do okolja: osnove ekologije; rastlinska, živalska ekologija / pomen gozda v ekologiji pokrajine.

Plastični odpadki kot odpadki sploh niso problem. Plastika se učinkoviteje snovno reciklira kot papir, pri čemer še vedno veliko ljudi misli, da je papirnata embalaža boljša kot plastična.

Lahko gospa doktorica to elaborira?! Najbrž je ena zelo redkih ekologinj s takim (iz bioloških znanosti izhajajočim) stališčem.

Začeti moramo pri prioriteti, ki bo omogočila, da bodo lahko tudi domača podjetja proizvajala trajnostno embalažo in jo prodala na trgu.
Prav tako je potrebno spodbujati alternative, ki ponujajo krožni sistem uporabe izdelkov, kjer torej potencialni odpadek postane znova izdelek, pa trgovine brez embalaže, tržnice in drugo.

Zakaj? Če plastični odpadki po njeni lastni trditvi sploh niso problem...?!

je potrebno spodbuditi in omogočiti lokalno in domačo ponudbo, kjer ne bo potrebno toliko plastične embalaže, saj imajo izdelki kratko pot potovanja.

Nisem opazil, da bi štajerska jabolka ali pomursko mleko ali kobariški sir ali velenjski pralni stroj rabili manj embalaže od poljskih jabolk, nemškega mleka in sira ter turškega pralnega stroja s severnoevrospkim imenom.

Zgolj prepoved brezplačnega razdeljevanja lahkih plastičnih vrečk ne bo prinesla rešitve za pretirano uporabo plastike, ker se je potrebno problema lotiti na začetku.

V tem se pa z gospo Vovk čisto strinjam, čeprav še vedno ne razumem, zakaj tu omenja pretirano rabo plastike, malo prej pa je trdila, da odpadna plastika sploh ni problem. Mora biti, da je ne razumem, ker nisem doktor bioloških znanosti. Ali pa zaradi tega, ker so njene pedagoške veščine malo zakrnele. Prosim, povejte/napišite še enkrat, bolj počasi in bolj prilagojeno za telebane, gospa doktorica. Hvala.

Malo sem čakal, če se bo kdo od množice liberalnih, prostotržnih, plemenito desničarskih, nadpovprečno izobraženih in situiranih bralcev zataknil v dvojni "silver bullet" dr. Marinke Vovk. Ampak očitno odzivni forumaši sploh ne berejo člankov o smeteh ali pa samo zelo površno. Zato nihče ni opazil, da bi gospa doktorica slovenske težave rešila z monopolno privatno družbo za ravnanje z odpadno embalažo.

Rešitev je v eni DROE (ne državni!), ki mora plačati vse stroške, tudi stroške zbiranja KOE, ki so sedaj plačani dvakrat: prvič, ko potrošnik kupi izdelek, in drugič javni službi za zbiranje. Vsled dejstvu, da je zaradi potrošništva vedno več embalaže in da ni učinkovitih spodbud za minimizacijo (globalizacija seveda zahteva pakirane izdelke!), je potrebno takoj narediti spremembe tudi v plačilu embalažnine. Ni dopustno, da nekdo daje embalažo na trg in za njo ne plačuje stroškov.

Kako bi uredila vzpostavitev predlaganega monopola, gospa Vovk žal ni razložila. Možnosti sta samo dve: z državnim razpisom monopolne koncesije, na katero se ne sme prijaviti nobeno (para)državno podjetje. Tako izključujoč razpis bi padel najkasneje na našem ustavnem ali na evropskem sodišču. In jaz bi temu ploskal, četudi bi to zmago dosegla ljubljanska Snaga na vztrajanje najboljšega župana na svetu. Druga možnost bi bil državni dekret o ustanovitvi privatne DROE. Vem, idiotizem, ampak...

Naj vprašanje, kako bi doktorica bioloških znanosti uredila univerzalno plačevanje embalažnine, pustim ob strani. Zadostuje mi, da je prav razkorak med plačano embalažnino in količino embalaže navajan kot glavni razlog za redne štrajke DROE. To pomeni, da bi univerzalno in redno plačevanje ustrezne embalažnine rešilo problem in bi postala uvedba monopola po receptu gospe doktorice absolutno nepotrebna.

Prosim, naj me kdo pametnejši popravi, ker je možno, da sem brcnil v temo. Nimam doktorata in nisem vodja strokovnega sveta politične stranke, ki jo nadvse lucidno vodi magister prašičereje, strokovnjak za teranske EU-razprtije in židani dizaster od kmetskega ministra.

Ja, privatnik, ki naj vse placa. Tak privatnik naj prevzame, ki ga bomo jebalivbozjomater. Tem, ki imajo zdaj pooblastila namrec nihce nic ne more?