Velika hipokrizija je, da Gantar reče: “Pri SDS me skrbi, da ta stranka pod Janšo počasi zapušča liberalnodemokratični politični horizont, to je družbeno ureditev, ki temelji na politični konkurenci, socialno tržnem gospodarstvu, razmeroma neodvisnih medijih in ločitvi vej oblasti, se pravi na kategorijah zahodne demokracije.”, ne opazi pa bruna v lastnem očesu in vpliva levih strank, predvsem pa leve ideologije na medije, sodstvo in gospodarstvo.

Kot mnogi politiki na levi je tudi Gantar na stara leta spet našel komunista v sebi in so mu blizu stališča levice, ker je pozabil, da je edina pot do blaginje za vse ekonomska svoboda, kjer bojo nekateri pač bolj bogati, ne bo pa ekstremno revnih in ko imajo ljudje zase in svojo družino dovolj, jih tudi ne moti pretirano koliko ima kdo drug.

Tvoj stavek: "ekonomska svoboda, kjer bojo nekateri pač bolj bogati, ne bo pa ekstremno revnih in ko imajo ljudje zase in svojo družino dovolj, jih tudi ne moti pretirano koliko ima kdo drug"...

... ni po teži bistveno dlje od nebuloz Levice.

Ali ekonomska svoboda sama po sebi pripelje do blagostanja spodnjega "četrtinskega do tretjinskega" sloja družbe? Težko.

Mnogo je teorij, da je ekonomska svoboda 1/3 zgodbe, potem pa je tu t.i. pametna politika v državi, ki uravnava makropolitične in družbene razmere s pametnimi ukrepi in skladno s priznanimi običaji neke družbe.

(OK, potem pa imaš dve zelo ekonomsko svobodni državi, ZDA in Kitajska, in tam si lahko ogledaš, kaj pomeni odsotnost "socialnih" pravil. Za vsaj 30% ljudi depresijo, psiho motnje in občutek življenja v suženjstvu - za koristi kapitalsko močnejših.)

Nisem levičar, ampak realist. Ena taka država, po kateri se lahko vsi zgledujemo, je Danska (deloma Irska in Nizozemska). Tam se ob omejenih resursih vidi, kaj je treba narediti, da se najde ravnotežje in se hkrati ohranja razvoj države - stik z razvitim svetom.