Posamezniki veliko bolj učinkovito ravnamo s svojim denarjem kot država. Tudi zato ker je država sinonim za korupcijo in neučinkovitost. Če bi država nudila kvalitetne in učinkovite soritve bi bil pripravljen plačevati več davkov. Glede na to kaj nam država sedaj nudi (čakanje na zdravnika, spremembo namembnosti zemljišča, birokratske norosti - edino, kar deluje učinkovito so inšpektorji, ki terorizirajo malega človeka...)pa plačujem davkov 10x preveč!

Z manj inputi dobiti vec outputov, se da, sploh danes v dobi tehnologij. Že pred desetletji smo na ta način zamenjali konjsko vprego za traktor. Morda bi povedali kaj o tem v Hoferju, RyanAir,Flexbus, ... Ekonomisti so kredibilni le, če imajo v praksi reference. Zakaj bi verjeli učitelju?

Javni sektor, sploh yugoslovenski, ima problem negativne kadrovske selekcije, neodgovornosti, zbirokratiziranosti na socialistični ideji, eliminaciji konkurence zasebnih storitev.

Če se že omenja šolstvo v prispevku, simbolična šolnina za 1. letnik bi bil odličen filter za čiščenje neuporabnih programov, kjer se medi 2x preveč učiteljev. Srednja in osnovna šola bi morali biti reorganizirani na stari sistem, 8 razredov, št dijakov 30 na razred, ker po novem dobivamo nepismene, nesposobne, poslušne in nekritične, brez navad in sposobnosti presojanja in analitičnega razmišljanja, torej kaj plačujemo??????
Koliko nas ta megla stane??
Kaj izgubimo, če prenehamo financirat 30% te greznice?

Tako je, danes potrebujemo manj države, manjši javni sektor, manjšo javno porabo, nižje davke, manj javnih bolnišnic, manj urgentnih centrov, manj javnih šol...Juha, ki se skuha v javnosektorski restavraciji je neokusna in slaba in ker je preveč kuharjev ter njihovih šefov je veliko predraga. Javni sektor moramo krepko zmanjšati in ga kasneje po potrebi na novo oblikovati ne pa da nam javnosektorski paraziti že vnaprej dokazujejo, da je naš javni sektor super in enkraten.

Z več denarja se veliko le tega porazgubi v obiki korupcije, nabavne cene raznih materialov v zdravstvu npr., ščitenje cehov in plač npr. farmacevtov v lekarnah, da o nepotrebnih programih v visokem šolstvu ne izgubljam besed (6 politologij na FDVju...)...Da ne govorim kaj vse in koga financiramo v kulturi...Ja družbena pogodba, ki je razbohotena in država preveč špehasta in raciobalizacija tega bi pomenila manj storitev, ampak takšnih, ki so nepotrebne in namen samo priviligiranih posameznikov...Vaša kolumna bi morala zajeti več delov javnega sektorja, ki so zelo različni, in več javnega sektorja ne pomeni nujno več skupnega dobrega...LP

Z izjavo "Takoj nas je popravil, da to pač ne gre, da učinkovitost pomeni, da z dano količino inputov naredimo več outputa ali pa da neki dani output naredimo z manj inputi. V nadaljevanju smo izvedeli, da v podjetjih ponavadi ni mogoče, da bi delal hkrati na obeh frontah učinkovitosti, da bi torej hkrati povečeval proizvodnjo in zniževal stroške – lahko eno ali drugo, oboje hkrati pa ne" se ne strinjam. Ta trditev za javni sektor sploh ne more veljati. Obstaja pa možnost, da je ta profesir zagovarjal svoje osebno stališče in si ta ko zviševal pomembnost...

Taka izjava je očitno mantra javnega sektorja. Verjetno ste že slišali za optimizacije...Včasih je potrebno nekaj za to tudi investirati, da se zgodi boljši učinek.
V javni upravi pa bi bilo treba najprej dezinvestirati. Ob (naraščajoči)kopici prisesanih na javna sredstva, bi bila lahko optimizacija zelo enostavna. Potrebno bi bilo postaviti javne uslužbence (razni direktorati direktoratov, agencije za nakupovanje med delovnim časom itd.) na trg. Kdor bi bil uspešen bi ostal, ostali pa naj si poiščejo drug vir prihodkov. Na t anačin bi se zmanjšal strošek dela, učinkovitost tistih, ki bi ostali pa bi se bistveno povečala.
Zaključek; ob prihranku (nižjem inputu) bi tako dobili večjo učinkovitost (boljši output)...

Napaka je nacrtovati, da zdravstveno zavarovanje ostane monopolno in drzavo, storitve pa prevzame zasebna pobuda. Taksna "pol-privatizacija" je zelo nevarna, ker so lahko vzpodbude postavljene tako, da del sistema deluje podoptimalno in vlece na dno vse ostalo. Spomnimo, da so v ZDA zaradi ne-optimalnih (demokratskih) eksperimentov z liberalizacijo trga elektrike pred leti ostali brez elektrike.

Zato je treba veliko previdnosti pri ohranjanju delov sistemov v drzavni lasti. Spomnimo na npr. uspesen model zeleznic v ZDA.

"In the United States, the railway tracks are owned by the railroad companies. The federal government gave land grants to the railroads in the 1800s. The government does not own or operate the railway system. Even the freight railroad companies are privately owned."

Imho je pravilen model privatizacije, da se celotna storitev seli v zasebno izvajanje. Drzavno ostane le jamstvo za primere, ko gre kaj narobe. Ker je taksnih primerov ponavadi manj, kot skrbeti za celoten podrzavljeni podsistem, je stvar vecinoma ucinkovitejsa. In relativno cenejsa. Relativno zato, ker razvite drzave visajo sredstva za zdravstvo, kot posledica blaginje. Vendar imajo kljub temu visje donose na vlaganja.

Ideja, da bodo posamezniki znali veliko bolje porabiti denar, ce bodo placali manj davkov, kot pa ga je sposobna porabiti država s pobranimi davki, je vecinoma zelo tocna. Vse kar morate storiti je primerjati sto zasebnih in sto drzavnih podjetij. Ampak zakaj bi to storili, ce obstaja stotine studij, ki to zelo jasno dokazujejo. Lahko pa gremo v drug ekstrem in naredimo vse drzavno; pa bomo videli, koliko bolj bo optimalna poraba za posameznika v drzavni reziji. Sicer se spomnim, da smo nekoc ze imeli drzavne trgovine in se model ni posebej dobro izkazal za posameznika, danes so vecje, boljse zalozene in cenejse. Je pa res, da so v njih dobrine stratificirane. Tako da, ce je cilj enakost, so bile drzavne trgovine boljse. (khm, ce odmislimo one posebne in dobro zalozene, za tiste, ki so najglasneje promovirali za vse enake)

"Zelo živo se mi je v spomin vtisnil moj profesor iz prvega letnika ekonomije, ki se je vedno strašno razburil, ko je kateri od nas študentov, zmedenih in površnih, pri definiciji učinkovitosti navedel, da je učinkovito, če »z manj inputi naredimo več outputa«. Takoj nas je popravil, da to pač ne gre, da učinkovitost pomeni, da z dano količino inputov naredimo več outputa ali pa da neki dani output naredimo z manj inputi."

Kar je precej ironično, glede na to, da je ta definicija učinkovitosti z vidika porabe besed zelo neučinkovita. Lahko bi krajše rekli, da učinkovitost povečamo, če povečamo količnik med outputom in inputom. Ulomek se poveča, če mu povečamo števec, zmanjšamo imenovalec, ali oboje, in s tako - krajšo - definicijo smo pravzaprav dosegli oboje: zmanjšali število porabljenih besed in hkrati v definicijo vključili še tisto tretjo situacijo, za katero se v praksi bojda izkaže, da jo je skoraj nemogoče doseči.

In če se za večjo učinkovitost v podjetjih res težko boriti na dveh frontah - zmanjševanje inputov in povečevanje outputov -, komu bi to lahko uspelo bolje kot državi. Ne samo, da je država pravzaprav največje podjetje, kar ji daje več maneverskega prostora (lahko bi, kot že omenjeno, ob istem outputu zmanjšali input za zdravstvo za znesek preplačane medicinske opreme, ter ob istem inputu povečali produktivnost uradnikov z zmanjševanjem birokratskih neumnosti - navzven bi to delovalo kot hkratno zmanjšanje inputa in povečanje outputa), država je tudi najbolj neučinkovito upravljano podjetje, kar pomeni, da je možnosti za spremembe na bolje ogromno. Tudi, če se ne spuščamo na žgoča (tako imenovana ideološka) področja, kot sta šolstvo in zdravstvo, za katera se tako ali tako zdi, da se ob takih temah odpirajo bolj kot ne zato, da se zameji dovoljeno področje razmišljanja - ali povečanje učinkovitosti in hkratno zapiranje bolnišnic ter uvedba šolnin, ali pa naj vse ostane tako kot je. Da bi se na učinkovitosti dalo nekaj narediti tudi brez posega v šolstvo in zdravstvo, na to se ne sme niti pomisliti. (Je pa mogoče res, da bi bila korenita reforma zdravstva najbolj - pa smo spet pri tej besedi - učinkovita: koliko dela bi bilo treba vložiti, da se nekaj spremeni, in kakšen učinek bi imele spremembe.)

Glede na to, da (kot piše v kolumni) vse stranke obljubljajo nekaj podobnega kot predvolilno geslo iz naslova, bi bilo zanimivo prebrati kakšen članek o tem, kaj se je na tem področju dejansko dogajalo skozi čas. Ko se bomo zavedali, da so se davki višali in višali, output pa tudi krčil, bomo mogoče pomislili, da gre tudi obratno, in da take obljube niso tako nerealne. Bo pa težko.

[Casaubon]
(lahko bi, kot že omenjeno, ob istem outputu zmanjšali input za zdravstvo za znesek preplačane medicinske opreme, ter ob istem inputu povečali produktivnost uradnikov z zmanjševanjem birokratskih neumnosti - navzven bi to delovalo kot hkratno zmanjšanje inputa in povečanje outputa)

Se tragi-komicno vprasanje iz realnosti: ali izostanek vsakoletne uskladitve plac v javnem sektorju steje za isti input ali za zmanjsan input?