Po pravici povedano mi že malo presedajo članki o enakopravnosti in neenakopravnosti spolov, vedoč, da je bog enakopravno razdelil pamet, neumost in sposobnost med moške in ženske. Kaj mislijo o tem stari misleci npr. Kierkegaard, ki piše: Ženska je...božanska nastava /…/, ženska se prebudi le ob ljubezenskem klicu, do takrat je sen. To bitje ženske, ki še ne ve zase, ni niti moč imenovati bitje (eksistenca), saj še ne biva v najglobljem smislu besede. Njeno bitje, ki je enako najbolj naturnemu stanju, bi lahko primerjali z življenjem rastlin; razvija se s trenutkom, v neposrednosti, skozi dotik.

Ženska postane ženska oz. se zbudi iz sanjavosti šele preko moškega; on jo realizira. Sama ni sposobna realizirati kvalitativnega skoka kakor moški in še torej ni jaz: jaz se vzpostavi šele s kvalitativnim skokom. Ženska je napram moškemu bolj čutno bitje, medtem ko je moški nosilec duha.

Z drugimi besedami ženska je za Kierkegaarda bit za duha, prebudi se šele pod njegovim pogledom in je tako proizvod moškega, njegovih sanj. Moški žensko proizvaja, hkrati pa izziva njeno naravo...Tine Hribar bi rekel, da najprej moški sanja o ženski, v njej prebudi ženstvenost, jo izzove; sledi preobrat in drugi stadij, ko ona sanja njega.

Dodajmo še Flisarjevo muzo, ki ima svojo moč le na daljavo, ko se enkrat pod tabo spoti, njen čar izgine...Dodal bi kakor za koga, meni se ta čar vedno ponavlja in ponavlja.