Če ekonomska očala ne morejo odkriti vseh odgovorov zakaj so ljudi živčni zaradi cene goriv, jih poiščimo v diofantskih enačbah kje vsi kradejo, država s trošarinami zakonito... Naš matematik France Križanič (ne tisti Židanov, ki je s Pahorjem kriv za krajo denarja iz TEŠ 6, ki so ga kradli z lopato, coklo in skledico) začenja študijo o diofantskih enačbah s kitajskim primerom iz 1. stoletja pr. n.š., in sicer: „ Trije tatovi so kradli riž iz treh enakih vreč. Koliko je bilo vsega riža ni znano. Vemo le, da je po tatvini ostal v prvi vreči 1 go riža, v drugi 1 šing in 4 go riža v tretji pa spet 1 go riža. Ko so tatove prijeli so le-ti priznali: prvi je kradel riž z lopato, drugi je kradel riž s coklo in tretji je kradel riž s skledico. Vsak je kradel iz svoje vreče...Recimo, da je prvi tat zajel x-krat, drugi tat y-krat in tretji z-krat...«

Problem je v percepciji, da pri ceni goriva ne bodo kradli le trije, kradlo jih bo na tisoče in imamo sistem z nešteto enačb z veliko neznank. Sicer tisti, ki bodo kradli pa ne vemo če bodo prav kradli in koliko bodo pokradli tudi če ne kradejo, ljudje pa kljub temu vedo da se v državi krade in vsi kradejo ali jemljejo, država zagotovo kot prvi tat z lopato...Enačbe za izračun zadovoljstva ali nezadovoljstva ljudi ponujajo neskončno mnogo rešitev in če ta prave rešitve ni, jih jezni ljudje poiščejo na ulicah. Le Križaničev primer diofantskih enačb, da je v ozadju vedno kraja ali tatvina in državni tat vedno krade z lopato, nam olajša naše miselno trpljenje pri iskanju odgovorov.