Trezen in uravnotežen pogled na stanje v elektroenergetiki.

Pri nas pa je še en problem. Ogromno teoretičnih (šank) rešitev in pogledov, v praksi pa en kup presranih ljudi, ki si ne upajo na kaj novega staviti. Obča narava Slovenca pač.

Problem Slovenije je lega. Izrazito vetrovnih podrocij je malo. Veter ni konstanten. Sonca je statisticno tudi relativno malo. In ga ni celo leto. Atomske centrale in hidroenergija izgledata za nase razmere bolj optimalni opciji.

V SI s pomočjo sonca (SE) ne moremo pokriti ne sadanje ne bodoče porabe električne energije, niti ob pomoči drugih obnovlivih virov kot so voda, veter, itd, ne. Ob premalo sončnih dneh vse možne obnovljive proizvodnje elektrike nikakor ne moremo v zadostnih količinah shraniti, ne v baterije ne v jezove. To je zaenkrat tako tehnično kot ekonomsko nemogoče.
Poleg samih današnjih subvencij za naše SE sta tu še dva veliko hujša paradoksa, ki uničujeta naš EE sektor. Gre za parazitsko naravo SE v elektro sistemu, ker te SE same niso sposobne samostojnega življenja (ne morejo dobavljati elektrike takrat, ko je porabnik želi). Ob vključitvi v sistem te SE po parazitsko srkajo zdrave sokove elektro sistema, njegovo akumulacijo v proizvodnji termičnih elektrarn na premog, plin in atome. Ta akumulacija je precej več vredna od same višine subvencij.
Drug parazitski problem SE je, da se z večanjem njihovega obsega nižajo obratovalne ure klasičnih termičnih elektrarn. Elektrane na premog, plin in atome komercialno ne morejo preživeti, če obratujejo samo kakšnih 2000 ur letno (v mesecih, ko iz vseh obnovljivih virov dobimo veliko premalo) namesto planiranih 8000 ur (njihovi visoki fiksni stroški ostajajo na enaki višini). Torej, velik obseg parazitskih SE komercialno uničuje gostitelja, to je klasično termo proizvodnjo, brez katere pa te SE ne morejo pokriti vseh letnih potreb porabnikov. AKUMULACIJA elektrike je tisti ključen problem, ki zaenkrat v potrebnem obsegu brez termičnih elektrarn ni rešljiv.

Na Gorenjskem dobro raste krompir, ob morju kaki, na Havajih ananas. Ker radi jemo ananas, ne bomo subvencionirali gojenja ananasa pri nas. Najprej se oceni potencial, potem se eventualno povzame svetovni trend. Je tako?

Še en problem je pri elektriki, poleg tega, da je ne moremo v večjih količinah akumulirati, je tudi ne moremo prav daleč transportirati. Torej uvoz elektrike iz Kitajske ali Havajev je zaenkrat tehnično in ekonomsko nesmiseln (mogoče kdaj bodo, kakšne transkontinentalne intekonekcije, ko nas več ne bo, še v prahu ne).
Pa še to je, pri elektriki mora biti vsaka suverena država, tako kot pri vojski, samozadostna, sicer ni suverena oz. je banana država. Elektriko je sicer od sosedov zelo smiselno uvažati, kadar ima nizko tržno vrednost (npr v sončnih in vetrovnih dneh). Ko pa postane uvoz predrag, je takšno početje na dolgi rok ekonomski samomor države (vsa domača proizvodnja postane nekonkurenčna-samozadstnost je nuja).

Se kdo vprasa, koliko mlinov in zag je bilo nekoc na nasih rekah in potokih (malo vecjih). Tam, kjer so bili nekoc mlini in zage bi lahko postavili male hidroelektrarne. Kako romanticno smo ohranili mlin na Muri. Z nostalgijo.Doma je treba najti resitve, ki spadajo v nase okolje. Res pa je, da smo v Butalah nagnjeni k temu, da bomo pihali v vetrnice, ce ne bo vetra in da bomo prizgali luc, ce ne bo sonca, da bo svetil na panele.