Eni smo optimisti, ker menimo, da bo banka prodana, drugi so optimisti, ker menijo, da banka ne bo prodana. Vsi smo optimisti s kančkom pesimizma, ker ne verjamemo optimizmu. Med enim in drugim optimizmom ni veliko skupnega, le mnenja enih in drugih postajajo bolj ostra, sicer se zdi, da eni in drugi zapadamo v nekakšen fatalizem, saj čutimo, da o NLB Slovenci ne odločamo več. Potapljamo se v fatalistično neizbežnost usode vdani v usodo pa bi lahko pred dvema letoma banko optimistično prodali za dve milijardi, tedaj so optimisti, ki so proti prodaji rekli ne bomo prodali. Vsi smo postali nekakšni optimistični fatalisti, saj nasprotniki prodaje in vlada, ki je zavozila prodajo in naredila milijardno škodo državi menijo, da se bo vse rešilo samo od sebe in je tudi zaradi tega Cerar odstopil, optimisti, ki smo vedno bili za prodajo tudi optimistično upamo, da se bo vse rešilo samo od sebe, kajti upati, da bo slovenska politika našla rešitev je fantastika.

Tile naši oblastniki samo potrjujejo staro reklo, da smo pridni delovni in odgovorni samo pod tujo oblastjo, sami pa tega ne zmoremo in se zavozimo v globine brez povratka. Fatalizem bo pripeljal do tega, da se bomo nazadnje dokaj enotno (na kaj me to spominja?) odločili, da se zopet združimo s kom severno ali vzhodno.