Tukaj se postavi vprašanje v kolikšni meri je naša zavestna odločitev svobodna (naša) ali pa je že vnaprej določena (z zakonom vzroka in posledice). Če zakon vzroka in posledice vedno velja, potem je naša "zavestna odločitev" samo avtomatičen odgovor na nek vzrok in potemtakem ni svobodna. O tem vprašanju so se že precej pred nami ubadali bolj pametni filozofi od nas tukaj, pa kolikor vem niso prišli do končnega odgovora: ali obstaja usoda v tem smislu, da je že vse dogajanje vnaprej določeno in smo mi samo statisti, ki se jim stvari dogajajo po vnaprej napisanem scenariju, ali pa imamo svobodno voljo in se lahko v vsaki situaciji svobodno odločamo za izbiro?

Kralj Oidip, npr.

Kot rečeno: "vsaj tako jaz dojemam".

Tako kot znotraj sebe že majhen otrok ve, da nekaj ni res v smislu nedolžne šale, ampak gre za laž, s tem pa torej tudi jasno pokaže, da ve, kaj je resnica in kaj ne, tako tudi drži, da obstajata in usoda in zavestna odločitev. Z zanikanjem zavestne odločitve bi se v celoti umaknili kakršni koli odgovornosti za svoje besede in dejanja. Na drugi zanikanje usode kaže zgolj aroganco, domišljavost homo sapiensa, kar vedno rezultira v "polomljenih zobeh".

Res je, to je večna tema, kajti vsi pogledi so subjektivni in ljudje dokazujemo tisto, kar nam paše/ne paše. Dejstvo pa ostaja, da pot v razsvetljenje, vsaj pri budistih, vodi skozi zavestne odločitve in temeljno v tem prizadevanju je umirjanje "monkey mind" ...

Se opravičujem Mihi zaradi skrenitve s teme o resnici, a kaj hočemo, je kot zmuzljiva riba, zgrabiti jo je treba za škrge. ;-)